Ob izidu prvenca knjige Francija Pliberška in Mateje Zorko – Vsemogočni v ogledalu, Vas vabimo na predstavitev in pogovor o knjigi, ki bo v torek, 11. septembra 2012, ob 19.00 uri v Srednjeveškem stolpu hotela Evropa v Celju. O knjigi in lepotah življenja se bodo pogovarjali Manca Košir, Anton Petelinšek, Franci Pliberšek in Mateja Zorko.
Vabljeni,
Franci in Mateja
V soboto, 30. junija 2012, se je domov vrnila že sedma MIKova karavana otroškega smeha, ki je letos štela 95 otrok iz dolenjske, belokranjske, gorenjske, koroške in celjske regije. Otroke, ki so nam jih pomagali izbrati socialni delavci na osnovih šolah, je spremljalo 11 vzgojiteljev in predstvnica našega podjetja.
Vsakič, ko sem tam, med njimi, začutim tisto pravo srečo, tisto zaradi katere je vredno živeti in prebedeti marsikatero noč. Nasmejani otroški obrazi, polni spominov na nepozabna doživetja in nova prijateljstva — to je tisto, kar štejem za največji uspeh našega podjetja. Samoumevno bi moralo biti, da doživi vsak otrok vsaj nekaj brezskrbnih počitniških dni, a žal je tako, da je vedno več takih, ki o tem le sanjajo. Zato bi želel videti še več podjetij, ki bi sledila podobnim akcijam, da damo mladim priložnost spoznati tudi lepe strani življenja.
In seveda vse čestitke mladi umetnici Pii, ki si je s svojim plesnim nastopom na prireditvi MIKove zvezde prilužila udeležbo tudi na naslednji MIKovi karavani, ki bo, vsaj dokler moje podjetje živi in diha, ostala srce našega podjetja.
Več foto in video utrinkov si lahko ogledate na www.mik-ce.si
V soboto, 23. junija, je v Veliki kavarni v Mariboru, v okviru Mariborskega regionalnega knjižnega sejma pod okriljem Društva slovenskih pisateljev, potekala predstavitev knjige Vsemogočni v ogledalu. Gostiteljica Manca Košir se je o modrostih življenja, ki jih Franci Pliberšek pripoveduje skozi zgodbo Mateje Zorko, pogovarjala z avtorjema in radijskim novinarjem Antonom Petelinškom.
“Spoštovanje moškega do ženske in občudovanje ženske do moškega. To manjka temu svetu.” je dejal Anton Petelinšek, ko sta z Manco Košir skupaj prišla do spoznanja, da sta portretiranec Franci Pliberšek in avtorica portreta Mateja Zorko odlično združila svoji življenjski zgodbi in skozi razburkano zgodbo predstavila bistvo srečnega in lepega življenja.
Da je Franci Pliberšek prvi slovenski direktor, ki je napisal duhovno knjigo, je še dodatno spodbudilo vse prisotne, da so sprejeli pobudo za ustanovitev nagrade za managerje, ki poslujejo ne le družbeno odgovorno, pač pa tudi v najboljšem interesu in skrbi za svoje zaposlene. Kot je dejal Pliberšek: “Več kot bodo zaslužili moji zaposleni, večje bo moje bostavo.”
O knjigi Francija Pliberška, direktorja MIK Celje, in Mateje Zorko VSEMOGOČNI V OGLEDALU se bo gostiteljica pogovarjala z avtorjema in radijskim novinarjem Antonom Petelinškom. Knjiga pripoveduje o življenjskih resnicah in vrednotah, o uresničevanju sanj in izkušnjah, ki nas vodijo k modrosti. Kratek odlomek za okus in povabilo na srečanje: “Če želimo z nekom deliti življenje, moramo najprej znati biti sami. Nihče si namreč ne želiti biti z nekom, ki noče biti s seboj.”
V soboto, 23. junija 2012, ob 11.00 uri, v Veliki kavarni v Mariboru.
Vabljeni!
Odprto pismo slovenski vladi in slovenskim sindikatom.
Spoštovani predstavniki vlade, spoštovani predstavniki slovenskih sindikatov, spoštovani slovenski delavci, kot gospodarstvenik, ki se že 23 let trudi uspešno poslovati in zagotavljati redno delo svojim zaposlenim in redni dohodek skupaj preko 300 družinam, se mi ob preteklih dogodkih pojavljajo vprašanja, ki močno načenjajo moje zaupanje v vaše ideje, odločitve in dejanja. SDS (strast, disciplina in skromnost) in VOZ (varnost, odgovornost, zaupanje) so načela in vrednote, ki vodijo uspešne, a tega, se mi zdi, se vi še niste naučili. Varčevanje na račun vsesplošnega znižanja plač zaposlenim v javnem sektorju in posledično splošna stavka javnega sektorja, je po mojem mnenju le še en dokaz, da ne eni ne drugi prav zares ne veste kaj delate. A preden vam podam nekaj svojih predlogov, ki temeljijo na ZKP (zdravi kmečki pameti), vam postavljam še nekaj enostavnih vprašanj in vas vse skupaj javno pozivam, da mi nanje odgovorite.
Spoštovani sindikati, kje ste bili in kaj ste počeli zadnja tri leta, ko se je naša država zadolžila za 2,5 milijarde evrov letno? Kaj ste tako dobrega naredili za vse tiste delavce, ki, kljub temu da redno in trdo delajo, nimajo osnovnih sredstev za človeka vredno življenje? Komu ste pomagali? Propadlemu gradbenemu sektorju v katerem je v zadnjih dveh letih propadlo 11.000 družb in podjetnikov? Ste se morda oglasili, ko je mariborsko sodišče dalo prednost poplačilu odvetnikov za pravno svetovanje (v višini 200.000 EUR za 35 min svetovanja) pred izplačilom plač zaposlenim, ki so ostali brez dela in plač za zadnjih 6 mesecev v skupni višini 1.5 mio evrov?
Ste kdaj organizirali stavko, ker želite pravno državo? Ste kdaj zahtevali, da se spoštujeta red in ustava v državi, kar bi marsikateremu podjetniku in njegovim zaposlenim še danes zagotavljalo obstoj in delo in nudilo Slovencem veliko več kot le boj za preživetje? Ste kdaj zahtevali vzpostavitev pravnega reda in krajše trajanje sodnih procesov in postopkov? Kje ste bili? Kje je vaša učinkovitost, kje so rezultati? Ste kdaj pomislili, kako stojijo in potekajo stvari v gospodarstvu? Koliko mora narediti gospodarstvo, da lahko vi vsakič znova zahtevate svoje, brez da bi se potrudili tudi sami kaj prispevati k izboljšanju vsesplošnega stanja v državi. Odločili ste se za stavko – pa jo tudi plačajte. Boriti se je treba za pravice delavcev in tistim, ki delajo dobro in učinkovito zagotoviti dostojne plače. V gospodarstvu se sleherni dan borimo za obstoj in zagotavljanje dela zaposlenim v tistih podjetjih, ki nam jih je v tej nepravni državi še uspelo obdržati pri življenju. Gospodarstvo ne more in ne bo prevzelo nase še vašega bremena. Spoštovani poslanci, ki v parlamentu zastopate naše glasove, ste kdaj pomislili, da bi sami nosili stroške za vse propadle referendume, slabe zakone, ki povzročajo nered v državi, ki imajo »luknje«? Predstavniki Gospodarske zbornice, ki naj bi zastopali interese gospodarstva, zakaj bolj ne podprete vlade v trenutni situaciji in jih s trdnimi argumenti spodbujate pri preprečitvi stavke javnega sektorja? Zakaj ostali sindikati ne zahtevate enakih pogojev za vse zaposlene, tiste v javnem sektorju in tiste v gospodarstvu in zasebnem sektorju? Zakaj ne stavkate zato, da bi postalo pošteno delo vrednota in ne sramota kot je danes?
Spoštovani politiki in poslanci, na dušo vam polagam izjavo ustavnega sodnika prof. dr. Ernesta Petriča: »Danes ni pomembno kaj je prav in kaj narobe. Pomembne so koristi na kratek rok in to je zelo narobe«. (Petrič, TV Slovenija, 3. program. 2012. Kontaktna oddaja. Ljubljana, 4. april) Ali so vam morda bližje besede znanega slovenskega ekonomista, ki je že več let nadzornik v eni od slovenskih družb, ki že leta ustvarja le izgube in jo je bilo zato treba že večkrat dokapitalizirati in ki pravi, da javni sektor ni prevelik, da je cilj le zapolniti luknjo pri financiranju javnega sektorja. Če povem po domače — ni pomembno koliko zapravimo doma, le naj nas financirata teta ali stric še naprej… Ne me razumeti narobe, vsem zaposlenim želim dostojno življenje in dobre plače, tudi tistim v javni upravi in sem proti vsesplošnemu zniževanju plač v javnem sektorju. Pravzaprav zahtevam, da se plače zvišajo vsem, tudi zaposlenim v javnem sektorju. A na račun plačila po delovni učinkovitosti in ne na račun tistega dela gospodarstva, ki je ostal zdrav in se danes brez pomoči države bori s posledicami slabega vodenja države in nespoštovanja državnega reda in prava. Če bi želeli narediti več in prav, bi se lahko pri upravljanju javne uprave veliko naučili prav iz gospodarstva – domačega in tujega, kjer je glavno vodilo uspeha – UČINKOVITOST, ne pa pravice, ki si jih v javni upravi določate v svojih internih aktih. Zahtevam, da tudi v javni upravi uvedete norme, ki veljajo v EU in gospodarstvu. Ne pa norme kot veljajo sedaj: učinkovito delo le 3–4 ure na dan, pa 50 do 60 dni dopusta in neracionalno zaposlovanje (v javnem sektorju ste v zadnjih treh letih dodatno zaposlili 9000 ljudi, medtem ko smo jih v gospodarstvu morali odpustiti skupaj kar 76.000).
Organizirajte in optimizirajte delovne procese tako, da bodo lahko zaposleni svoje delo opravili učinkovito in kakovostno (določene upravne enote že imajo standarde EFQM) in tistim, ki bodo dosegali postavljene norme, zvišajte plače in jih plačajte po učinkovitosti. Za dobro opravljeno delo si zaslužijo dobro plačo. Prepričan sem, da dela trenutno v javni upravi vsaj 1⁄3 takih, ki že dosegajo take norme, kot veljajo v gospodarstvu in so premalo plačani. Druga tretjina bo dobila več volje, ko bo videla, da se splača delati in bo sledila prvi tretjini, za ostalo tretjino oz. četrtino, ki teh norm ne bodo dosegali in za katere ne bo dovolj dela pa je treba urediti bolj fleksibilno zaposlovanje kot je npr. v Avstriji ali Nemčiji in jim preko Zavoda za zaposlovanje zagotoviti javna dela:
Kaj nas torej zadržuje, da ne moremo postati največji izvoznik zdravo pridelane hrane v EU? Moj odgovor je neučinkovitost! Vi pa presodite sami. Povedal sem svoje, podal svoje predloge, ki izhajajo iz spoznanj ZKP (zdrave kmečke pameti) in vam postavil svoja enostavna vprašanja, sedaj spoštovani gospodje pa pričakujem tudi od vas, da boste naredili svoje. In to dobro in učinkovito.
S spoštovanjem,
Franci Pliberšek, u.d.i.a.
______