Dragi prijatelji, moja želja, da 
bi prehodil North Camino in bil 33 dni v tišini, brez telefona, interneta, radia, televizije in domačih, se je izpolnila. V sebi čutim, da je zmagala LJUBEZEN, SREČA IN MIR, ki ga čutim globoko v sebi. Za menoj je 1.365.750 korakov, to je 1.024 km in 28.940 višinskih metrov, ki sem jih premagal v 32-ih dneh. Po vsem tem lahko rečem, da je Camino življenjska pot samega s seboj — za utrjevanje notranjega miru, sreče in ljubezni. Zahvaljujem se vsem v timu in “caminovcem”, ki so mi pomagali na poti iskati, utrjevati mir, srečo in ljubezen do sebe, svojih bližnjih, prijateljev in vseh ljudi sveta. Prehojeni kilometri severne Španije in atlanske obale so me utrdili in naredili še srečnejšega, bolj zdravega in polnega energije za nove izzive, za nove projekte, ki mi jih nikoli ne bo zmanjkalo… SREČNO, SLOVENIJA!
Na poti sem spoznal veliko novih ljudi in stkal številna nova poznanstva in prijateljstva. S poti sem se vrnil poln energije, saj me je ta napolnila z notranjo energijo in zadovoljstvom, prav to je razlog, zakaj večina popotnikov o njej poroča pozitivno in navdihujoče. Potovanje me je predvsem obogatilo duševno in psihično, saj sem na poti spoznal mnogo iščočih popotnikov in njihove življenjske zgodbe, ki so bile ganljive, včasih srečne, včasih boleče. Jakobova pot ponuja številne izkušnje, prijateljstva in spoznanja. Pomirja tudi s tem, česar ne moremo spremeniti, na kar ne moremo vplivati. Odločil sem se za pot “Camino del Norte” ali pot ob severni obali Španije, ki je ena najzahtevnejših poti do omenjenega cilja. Naknadno sem jo je dopolnil še s krajšo potjo “Camino Finisterre”. V družbi prijateljev: Marjane, Petra in Mirana sem doživel nepozabne izkušnje, ki me opominjajo, kaj v življenju je najpomembnejše. Če povzamem, je to notranji mir, sreča, ljubezen do bližnjih, deljenje dobrin in oddaljitev od pretiranega materialnega hlepenja. Sprijaznjenje z naravo, višjo silo in sožitje s tistim, kar nam je dano. V materialistično opredeljeni in ekonomsko močno zaznamovani družbi pa moramo žal vse to pogosto poriniti ob rob. A prav ta čas nas opominja, da moramo družbo bolj humanizirati, jo graditi na dobrem in nesebičnem ustvarjanju, deljenju in razumevanju. Med potovanjem po čudovitih pokrajinah Španije sem dobil idejo, da moramo obnoviti in označiti tudi slovenski Camino. Poti so lepe, odlične za hojo, a ne dovolj dobro označene in nepodprte z ustreznimi podpornimi točkami — “albergi” za prenočevanje in prehrano popotnikov oziroma romarjev. Stopil sem v stik s poslancem Evropskega parlamenta, Francem Bogovičem, in začel raziskovati možnost, kako bi projekt oživljanja slovenskih romarskih poti priključil k evropskemu projektu “Pametne vasi”. Prvi pogovori so že stekli in morda bomo Slovenci resnično uspeli s predlaganim projektom, ki bi v naravo zvabil več ljudi, jim na poti omogočil kvalitetno bivanje, prehranjevanje in drugo podporo. 
Prav v tem vidim Francijevo dinamiko v iskanju in odkrivanju novih možnosti. Nikoli ne obupa in ne odneha. Življenje čuti kot energijo, ki jo je v vsakem trenutku moč preoblikovati, jo izpopolniti in nadgraditi. Sedaj mu je skoraj mesec dni “tišine” vlil novih moči in novih pogledov na življenje. Pravi, da je okrepil mir v sebi, ljubezen in razumevanje do drugih. Ko govori o “slovenskem Caminu”, pri oznakah poti ne pozabi na nikogar: pohodnike, invalide, kolesarje in jezdece. Za slednje je dobil navdih v Španiji, kjer so bili konji prisotni ob vsej poti, na pašnikih, travnikih in na poteh, za tiste, ki so si želeli ježe.
