Pogovor brez kravate: Franci Pliberšek, MIK Celje

Inter­vju je bil prvo­tno obja­vljen na sple­tni stra­ni Svet Kapi­ta­la.

Franci Pliberšek: Po načelu »ZKP – Zdrave kmečke pameti«, sem se ravnal vseskozi na svoji poslovni poti in mu ostajam zvest še danes.

Kri­za je lah­ko pri­lo­žnost ali nevar­nost, odvi­sno od tega, kako se člo­vek odzo­ve na situ­a­ci­jo. Pov­sem narav­no je, da lju­dje doje­ma­jo kri­zo kot nevar­no, saj se soo­ča­jo z zao­stre­ni­mi raz­me­ra­mi, a kot je nekoč dejal Albert Ein­ste­in: »Sre­di vsa­ke kri­ze leži tudi veli­ka pri­lo­žnost.« Nobe­ne­ga dvo­ma ni, da smo se zna­šli v kri­znih raz­me­rah. Kje so torej priložnosti?

Pri­lo­žno­sti je danes veli­ko več, kot jih je v »nor­mal­nih« časih, a seve­da je vedno pri­so­tno tudi tve­ga­nje, zato velja, da je potreb­no biti dobro infor­mi­ran ter ime­ti ustre­zno zna­nje. Ure­dni­štvo Sve­ta kapi­ta­la je v tem ozi­ru pri­pra­vi­lo seri­jo krat­kih inter­vju­jev z uspe­šni­mi slo­ven­ski­mi pod­je­tni­ki, ki so nam zau­pa­li neka­te­re manj zna­ne in bolj oseb­ne podrob­no­sti svo­je poti v karieri.

V tokra­tnem pogo­vo­ru izven pisar­ne se nam je pri­dru­žil Fran­ci Pli­ber­šek, mož in oče treh otrok, pod­je­tnik, ki že tri dese­tle­tja vodi svo­je pod­je­tje, kate­re­ga je usta­no­vil še v času štu­di­ja ter ne naza­dnje, gene­ral­ni direk­tor ene­ga naj­u­spe­šnej­ših pod­je­tij za pro­i­zvo­dnjo stavb­ne­ga pohi­štva in zaste­kli­tve objek­tov v Slo­ve­ni­ji – MIK Celje.

Fran­ci Pli­ber­šek nam je raz­kril svo­je otro­ške želje, pod­je­tni­ško pot od prve in edi­ne redne zapo­sli­tve, kje se je zata­kni­lo, kdaj ga je izu­či­lo in kdaj je poten­ci­al­ni neu­speh izko­ri­stil za naj­ve­čji pre­o­brat v svo­jem življenju.

Ste vede­li deni­mo, da je Fran­ci Pli­ber­šek diplo­mi­ral na lju­bljan­ski fakul­te­ti za arhi­tek­tu­ro? Da je kot otrok samo­hra­nil­ke že zelo zgo­daj, kot naj­stnik, začel iska­ti pri­lo­žno­sti za zaslu­žek, da bi raz­bre­me­nil mamo? Ali pa, da se je zgod­ba pod­je­tja MIK Celje zače­la v doma­či gara­ži s pro­da­jo par­ke­tov in ladij­ske­ga poda ter uva­ža­njem letvic in mate­ri­a­lov za uokvir­ja­nje slik?

Danes, pri svo­jih 54 letih, Fran­ci Pli­ber­šek z naj­sta­rej­šim sinom Ale­nom, ki je pre­vzel vode­nje pro­da­je, pono­sno sto­ji na čelu pod­je­tja, ki tre­nu­tno zapo­slu­je med 190 in 200 oseb in še 100 zuna­njih pogod­be­nih sodelavcev.

Vablje­ni k branju!


Kaj ste si v otro­štvu žele­li postati?
Že v otro­štvu so me vzne­mir­ja­li teh­nič­ni pokli­ci pove­za­ni z ustvar­ja­njem upo­rab­nih pro­duk­tov, ki so se kasne­je skri­sta­li­zi­ra­li v nav­du­še­nje nad grad­be­ni­štvom in arhi­tek­tu­ro. Sle­dnjo pot sem kasne­je izbral tudi za štu­dij­sko in svo­je otro­ške želje ure­sni­čil med štu­di­jem na lju­bljan­ski fakul­te­ti za arhi­tek­tu­ro, kjer sem tudi diplomiral.

Kate­ra je bila vaša prva zaposlitev?
Kot otrok samo­hra­nil­ke sem že zelo zgo­daj, kot naj­stnik, začel iska­ti pri­lo­žno­sti za zaslu­žek, da bi raz­bre­me­nil mamo in si pri­do­bil razno­vr­stne izku­šnje. Tako sem opra­vljal šte­vil­na pri­lo­žno­stna in sezon­ska dela od nabi­ra­nja borov­nic in hme­lja, do pomo­či na večjih pose­stvih in pri raz­lič­nih obr­tni­kih. Na fakul­te­ti pa se je poja­vi­la zares moč­na želja, da ustva­rim svo­jo dejav­nost in zač­nem lasten posel. Tako se je rodi­la zgod­ba o MIKu in s tem moja prva pra­va zapo­sli­tev v lastnem podjetju.
Naj­prej sem se ukvar­jal s pro­da­jo par­ke­tov in ladij­ske­ga poda, kasne­je sem to nad­gra­dil v uva­ža­nje letvic in mate­ri­a­lov za uokvir­ja­nje slik. Ko smo zase­dli polo­žaj naj­ve­čje­ga dis­tri­bu­ter­ja v Slo­ve­ni­ji so poslov­ne pri­lo­žno­sti nare­ko­va­le usme­ri­tev v pro­i­zvo­dnjo oken. Tako lah­ko rečem, da sem že 30 let pono­sni zapo­sle­ni v prvi redni služ­bi, v lastnem pod­je­tju MIK Celje.

Na kaj ste naj­bolj pono­sni v svo­ji karieri?
Pono­sen sem na prav vsak korak in odlo­či­tev v zadnjih 30 letih ter na sode­lav­ce, ki so me spre­mlja­li na tej poti. Sku­paj smo ustva­ri­li veli­ko zgod­bo, ki se je zače­la v doma­či gara­ži pri moji mami Mari­ji, v naj­ož­jem kro­gu moje sopro­ge Adri­ja­ne in še dveh sode­lav­cev. V 30 letih smo zgra­di­li zgod­bo o pod­je­tju, ki danes dela viso­ko kako­vo­stno stavb­no pohi­štvo in pre­zra­če­val­ne sis­tem in danes zapo­slu­je med 190 in 200 zapo­sle­nih in še 100 zuna­njih pogod­be­nih sodelavcev.

Od kate­re knji­ge / fil­ma ste naj­več odnesli?
V zadnjem času me je naj­bolj nav­du­ši­la knji­ga Simo­na Sine­ka »Zač­ni­te z zakaj«. Pre­pro­sta logi­ka, ki stre­mi k temu, da se mora­mo vedno, česar­ko­li se loti­mo, vpra­ša­ti »Zakaj bi to nare­di­li?« in nato nada­lju­je­mo še z vpra­ša­nje­ma »Kako bomo to nare­di­li?« in »Kaj bomo nare­di­li?«, da bomo dose­gli zasta­vlje­ni cilj. Sle­dnja knji­ga je mani­fe­sta­ci­ja moje­ga že več­krat pre­iz­ku­še­ne­ga nače­la »ZKP – Zdra­ve kmeč­ke pame­ti«, po kate­ri sem se rav­nal vse­sko­zi na svo­ji poslov­ni poti in ji osta­jam zvest še danes.

Kate­ra je naj­po­memb­nej­ša lek­ci­ja, ki vas jo je življe­nje naučilo?
Raz­mi­šljaj pozi­tiv­no in ne dvo­mi v nič. V vsa­ki ovi­ri se lah­ko skri­va nova pri­lo­žnost. Imaš lah­ko vse, kar si želiš. Pozi­tiv­na narav­na­nost in nepre­sta­na želja po rasti, razvo­ju ter doje­ma­nje težav, kot novih pri­lo­žno­sti, je ena naj­po­memb­nej­ših lek­cij, ki sem jih osvo­jil na svo­ji poti.

Kaj naj­bolj obža­lu­je­te v življe­nju, če sploh kaj?
Trdno ver­ja­mem, da je bila vsa pot, ki sem jo pre­ho­dil do danes, takšna z name­nom, zato ne bi na njej spre­me­nil prav nič. Rad se vra­čam v spo­mi­ne in v 30 letih se jih je nabra­lo veli­ko, tako poslov­nih kot oseb­nih in na kon­cu dne­va sem vedno zno­va hva­le­žen prav vsa­ke­mu dogod­ku, zara­di nje­ga sem danes tu kjer sem in takšen kot sem.

Kate­ra situ­a­ci­ja, ko niste vede­li, ali vam bo uspe­lo vam je osta­la naj­bolj v spominu?
Ko smo naj­prej z mate­ri­a­li za uokvir­ja­nje slik že zače­li uspe­va­ti, sem pre­ko ita­li­jan­skih doba­vi­te­ljev v Slo­ve­ni­jo za dva znan­ca pri­pe­ljal stro­ja za izde­la­vo PVC in lese­nih oken, pri tre­tjem pa se je zalo­mi­lo in to pri naj­ve­čjem poslu, uvo­za cele lini­je za izde­la­vo oken. Čez noč je poslov­ni dogo­vor izpuh­tel jaz pa sem ostal sam z inve­sti­ci­jo par sto tisoč takra­tnih nem­ških mark. Takrat bi lah­ko obu­pal in ogro­zil zdrav posel z mate­ri­a­li za uokvir­ja­nje slik, a sem ovi­ro spre­me­nil v pri­lo­žnost in tako se je rodi­la zgod­ba o MIK oknih, ki nas je v nasle­dnjih dveh dese­tle­tjih izstre­li­la med naj­ve­čje pro­i­zva­jal­ce stavb­ne­ga pohi­štva v Slo­ve­ni­ji in bli­žnji okolici.

Kdo je (bila) najv­pliv­nej­ša ose­ba v vašem življenju?
Zago­to­vo moja mama Mari­ja, ki naju je s sestro vzga­ja­la sama. Sko­zi vzgo­jo in lju­be­zen mi je poka­za­la kaj pome­ni vztraj­nost, trud in moč­na volja za dose­ga­nje zada­nih ciljev. Vse kar je poče­la, zato da bi s sestro ime­la lepo otro­štvo in bi bila čim manj pri­kraj­ša­nja za rado­sti, ki so jih doži­vlja­li naši vrstni­ki, je bil kra­sen zgled in popo­tni­ca za moje odra­šča­nje in kasne­je samo­stoj­no pot.

Kate­ro žive­čo ose­bo ali ose­be naj­bolj obču­du­je­te? Kdo je vaš idol?
Sko­zi življe­nje sem nale­tel na več oseb, ki so me nav­du­ši­le in posta­le moja inspi­ra­ci­ja, tako iz poslov­nih voda, kot iz špor­tnih in kul­tur­nih kro­gov ter humanitarnih.
V poslov­nem sve­tu sta mi naj­bliž­je poslov­ni sve­to­va­lec Bry­ant Tra­cy, s kate­rim sem se sko­zi nje­go­ve knji­ge sre­čal že pred leti, v zadnjem času pa me je podob­no nav­du­šil Simon Sinek.
Med lju­di, ki me nav­du­šu­je­jo sodi­jo tudi uspe­šni slo­ven­ski špor­tni­ki, tako naši roko­me­ta­ši, košar­kar­ji in odboj­kar­ji, pa indi­vi­du­al­ni špor­tni­ki kot sta naši uspe­šni smu­čar­ki Tina in Ilka, obču­du­jem pa tudi pogum, moč in vztraj­nost mla­dih kole­sar­jev Rogli­ča in Poga­čar­ja.

V slo­ven­ski kul­tu­ri me je od nek­daj nav­du­še­val Tomaž Pan­dur, ki ga ome­njam, ne gle­de na to, da ga na žalost ni več med nami. Poslo­vil se je namreč veli­ko pre­zgo­daj, a pečat, ki ga je slo­ven­ska kul­tu­ra sko­zi nje­go­vo ustvar­ja­nje v Špa­ni­ji in Mehi­ki pusti­la na med­na­ro­dni kul­tur­ni sce­ni, je neizbrisljiv.
Moje druž­be­no odgo­vor­no delo­va­nje in udej­stvo­va­nje na huma­ni­tar­nem podro­čju pa se je sko­zi leta raz­vi­ja­lo pod vpli­vom modro­sti in dobrih del Mate­re Tere­ze in Ghan­di­ja, ki sta sve­tu poka­za­la, da se spre­mem­be lah­ko izva­ja­jo tudi brez finanč­ne ali fizič­ne moči. Nju­na misel­nost in dobra dela so bila tista, ki so poleg dru­gih inspi­ra­tiv­nih filan­tro­pov in huma­ni­tar­cev, nav­du­ši­la moj razvoj v druž­be­no odgo­vor­no delo­va­nje. Spr­va zno­traj Rotary sku­pno­sti, pred 15 leti pa tudi v sklo­pu naše­ga pod­je­tja MIK Celje, s kate­rim vsa­ko leto omo­go­či­mo poči­tni­ce za vsaj 100 otrok iz soci­al­no šib­kej­ših dru­žin. Sku­paj nam je uspe­lo polep­ša­ti otro­štvo in s tem pri­spe­va­ti k pozi­tiv­ne­mu razvo­ju že več kot 1750 otrok iz soci­al­no šib­kej­ših družin.

Kate­re vre­dno­te so za vas najpomembnejše?
Že v otro­štvu so mi bile pri­vzgo­je­ne temelj­ne vre­dno­te ob kate­rih sem odra­ščal in jih kasne­je pre­ne­sel tudi v svo­je poslov­no in dru­žin­sko življe­nje. Vzgo­jen sem bil v duhu pošte­no­sti, delav­no­sti, vztraj­no­sti in tru­da za dose­ga­nje zasta­vlje­nih ciljev. To sem pre­ne­sel tudi v naše pod­je­tje in s tem živi­jo tudi moj zaposleni.

Ima­te kakšen neiz­ko­ri­ščen talent?
Že sko­zi štu­dij arhi­tek­tu­re in kasne­je, ko smo se v MIKu spr­va ukvar­ja­li z uva­ža­njem mate­ri­a­lov za uokvir­ja­nje slik, sem pre­po­znal v sebi izo­stren obču­tek za foto­gra­fi­jo, pre­po­zna­va­nje likov­nih del in anti­kvi­tet. Vse to še vedno osta­ja­jo moji hobi­ji, sem stra­sten zbi­ra­telj likov­nih del in sta­rin, sicer talent za enkrat upo­ra­bljam za pro­sti čas in kot svoj hobi, mor­da pa se bo kdaj mani­fe­sti­ral tudi v gale­rij­ski dejavnosti.

Ima­te kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?
Ves čas sem se tru­dil, da bi zasta­vlje­ne cilje tudi ure­sni­če­val, zato popol­no­ma neu­re­sni­če­nih sko­raj­da ni. Gle­de na to, da je moja osnov­na pro­fe­si­ja arhi­tek­tu­ra, v meni še vedno tli želja po načr­to­va­nju sodob­nih objektov.

Vzpo­re­dno z MIKom, sem rea­li­zi­ral s svo­jim arhi­tek­tur­nim zna­njem dva večja pro­jek­ta in sicer izgra­dnjo nove poslov­no-pro­i­zvo­dne stav­be naše­ga pod­je­tja in sta­no­vanj­ski kom­pleks Voj­ni­ška Gmaj­na. A arhi­tek­tur­ne stra­sti me vle­če­jo dalje in v bli­žnji pri­ho­dno­sti načr­tu­jem še dva večja pro­jek­ta, obr­tno cono Voj­nik, ki jo načr­tu­jem na kar 4500 m² in trgo­vsko-poslov­ni cen­ter v Mari­bo­ru ob Euro­par­ku na 14.000 m².

V nasle­dnjem letu želim ure­sni­či­ti tudi več­le­tne sanje o izgra­dnji in odpr­tju MIKo­ve­ga inšti­tu­ta dr. Petra Nova­ka na 4000 m². Z njim bomo nad­gra­di­li in obo­ga­ti­li našo razvoj­no-raz­i­sko­val­no dejav­nost na podro­čju pre­zra­če­val­nih naprav in ener­get­skih sana­cij ter celo­vi­te­ga načr­to­va­nja adap­ta­cij ozi­ro­ma novo­gra­denj objek­tov, z name­nom zago­ta­vlja­nja zdra­vih bival­nih pogo­jev in pre­pre­če­va­nja sin­dro­ma bol­nih stavb.

S podob­ni­mi name­ni se lote­va­mo tudi izbolj­še­va­nja bival­nih pogo­jev v slo­ven­skih šolah sko­zi pro­jekt »bre­zo­gljič­ne ozi­ro­ma sona­rav­ne – zdra­ve šole«, s kate­rim upam, da bomo v pri­ho­dno­sti z rav­na­te­lji, ki so se pri­dru­ži­li pro­jek­tu nare­ko­va­li trend bolj zdra­vih šol in s tem pri­ho­dnjih generacij.

Naše pod­je­tje in raz­i­sko­val­ni inšti­tut dr. Petra Nova­ka sta sku­paj CER-om, inšti­tu­tom ZRMK, inže­nir­sko in arhi­tek­tur­no zbor­ni­co ter dru­gi­mi, pobu­dni­ka za mer­je­nje kako­vo­sti zra­ka, fizi­kal­nih lastno­sti (hrup, ener­gi­ja in osve­tlje­nost) v učil­ni­cah in v pri­ho­dno­sti tudi v dru­gih jav­nih usta­no­vah, kot so vrt­ci, bol­ni­šni­ce, itd. Naši osre­dnji cilji so izbolj­ša­ti kako­vost sve­že­ga zra­ka, zmanj­ša­ti vdor zuna­nje­ga hru­pa, zašči­ti zdrav­je učen­cev in uči­te­ljev v sezo­nah viru­snih obo­lenj. Prav tako je naš cilj z ener­get­sko varč­nim pre­zra­če­va­njem zni­ža­ti ne le vzdr­že­val­ne stro­ške šol, ampak tudi zmanj­ša­ti odso­tno­sti otrok zara­di bole­zni, raz­bre­me­ni­ti zdra­vstvo, in s tem zmanj­ša­ti bol­ni­ške odso­tno­sti star­šev ter pora­bo sred­stev za kri­tje bol­ni­ške odso­tno­sti za nego otrok.

Še eden od pro­jek­tov, ki si ga želim ure­sni­či­ti je tudi obu­di­tev ozi­ro­ma izgra­dnja slo­ven­ske Cami­no poti in z njo vzpo­sta­vi­tev potreb­ne infra­struk­tu­re od izgra­dnje poti do name­sti­tve­nih kapa­ci­tet pove­za­nih v slo­ven­ske pame­tne vasi. S pre­da­jo pod­je­tja nasle­dni­kom, mojim otro­kom, v nasle­dnjih nekaj letih, bo časa za arhi­tek­tur­ne pro­jek­te še več.

Če bi bili sami svoj men­tor, kakšen nasvet bi si dali?
Ver­je­mi. Vztra­jaj. Ne posta­vljaj si meja. Moje izku­šnje, pozi­tiv­ne in tiste manj pozi­tiv­ne, so me sko­zi mojo pot ves čas in me še vedno men­to­ri­ra­jo. Naj­po­memb­nej­še iz vseh teh nau­kov so rav­no ti tri­je nasve­ti in »ZKP – zdra­va kmeč­ka pamet«, ki sem jim ostal zvest in so se obrestovali.