Vzponi nas povezujejo — Kilimandžaro

V janu­ar­ju leto­šnje­ga leta se je sku­pi­na aktiv­nih pla­nin­cev v pod­je­tju MIK odlo­či­la, da se loti naj­viš­je­ga vrha v Afri­ki. Pobu­dnik je bil direk­tor pod­je­tja, Fran­ci Pli­ber­šek. V druž­bo pri osva­ja­nju vrha je pova­bil sode­lav­ce in kole­ge iz pod­je­tja Kosec. Tako se je na odpra­vo poda­lo 10 MIKov­cev in dva čla­na dru­ge­ga pod­je­tja. Vse to z željo, da bi okre­pi­li svo­je­ga duha in telo.

Goro sesta­vlja­jo tri­je stož­ci: Kibo (5.895 m), Shi­ra (3.962 m) in Mawen­zi (5.149 m). Naj­viš­ji vrh je Uhuru, naha­ja pa se na Kibu, ki je mimo­gre­de edi­ni spe­či vul­kan, kar pome­ni, da lah­ko nekoč mor­da spet izbruh­ne, med­tem ko sta Shi­ra in Mawen­zi spe­ča vul­ka­na.  Za osva­ja­nje gore Kili­man­dža­ro je potreb­na dobra tele­sna pri­pra­vlje­nost in splo­šna zdra­vstve­na kon­di­ci­ja. Zara­di dolo­če­nih kro­nič­nih bole­zni je lah­ko vzpon, kljub pogo­sti ozna­ki, da ne sodi med tež­je, neva­ren, zato se je pred odlo­či­tvi­jo o vzpo­nu potreb­no posve­to­va­ti z zdrav­ni­kom. Sicer pa gre za čudo­vi­to dogo­di­všči­no, ki ponu­ja spo­zna­va­nje z raz­gi­ba­no pokra­ji­no in zani­mi­vo pre­ma­go­va­nje poho­dni­ških ciljev. 

Zakaj in kako je padla odločitev?

Fran­ci Pli­ber­šek pove, da je zače­tno ide­jo dobil po raz­go­vo­ru v SBC (Slo­ve­ni­an Busi­ness Club), kjer so se o tem pogo­var­ja­li s kole­gi. Ide­jo je pre­ne­sel sode­lav­cem v svo­jem pod­je­tju, ki se s ple­za­njem redno ukvar­ja­jo, in zače­tna odlo­či­tev je padla. Sode­lav­ka Stan­ka Čoh je orga­ni­zi­ra­la pre­da­va­nje kole­ga Sama Žni­dar­ši­ča, ki je Kili­man­dža­ro obi­skal že več­krat, pohva­li pa se lah­ko tudi z več­kra­tni­mi vzpo­ni na Hima­la­jo. Sku­paj so poi­ska­li naj­bolj­šo orga­ni­za­cij­sko reši­tev in dolo­či­li datum. Pred tem pa so seve­da pri­dno vadi­li z eno­dnev­ni­mi vzpo­ni na gore po Slo­ve­ni­ji. Ti vzpo­ni so tra­ja­li dnev­no od pet do deset ur. S tem so pre­ve­ri­li svo­jo kon­di­ci­jo, jo del­no še nad­gra­di­li in se tako odlič­no pri­pra­vlje­ni kasne­je loti­li vzpo­na na Kilimandžaro.

Ves čas vzpo­na na goro je sku­pi­na MIKov­cev in kole­gov delo­va­la tim­sko in se pod­pi­ra­la, kar je okre­pi­lo tudi notra­nji duh pod­je­tja. Po bese­dah Pli­ber­ška so bili v tem času kot ena veli­ka dru­ži­na, ki se zave­da potre­be po pomo­či dru­ge­mu v nepred­vi­dlji­vih raz­me­rah. Od 35º C, ki so jih izme­ri­li pod vznož­jem gore, so se v sed­mih dneh dvi­gni­li na goro, kjer je bilo ‑20º C. Teh ‑20º C pa je bilo v sun­ko­vi­tem vetru od 70 do 120 km/h čuti­ti kot ‑30º C. Ta tem­pe­ra­tur­na raz­li­ka je pome­ni­la šok za telo in potre­bo po hitrem prilagajanju.

Pot na Kili­man­dža­ro je pri­ne­sla še nekaj dobre­ga. Pre­den je sku­pi­na popo­tni­kov izve­de­la, da gre­do sko­zi Masaj­sko vas, kjer se naha­ja tudi skro­mna šola, je za otro­ke naku­pi­la osnov­ne šol­ske potreb­šči­ne, ki jih tam pred­sta­vlja­jo zgolj svinč­ni­ki in zvez­ki. Odziv otrok je bil never­je­ten. Bili so vese­li in hva­le­žni, kar je v našem mate­ri­a­li­stič­no pre­na­pih­nje­nem sve­tu že sko­raj red­kost. Zato so se po povrat­ku z gore pla­nin­ci odlo­či­li, da otro­kom naku­pi­jo še več potreb­ščin, v zahva­lo za pri­ja­znost doma­či­nov in zara­di sre­če, ker so se z gore uspe­šno spustili.

Pot na Kili­man­dža­ro ne bi bila mogo­ča brez pri­ja­zne­ga sprem­stva doma­či­nov, ki alpi­ni­ste spre­mlja­jo in jim poma­ga­jo s pre­no­som prtlja­ge. To je obe­nem tudi vir nji­ho­ve­ga zasluž­ka, a kljub temu nji­ho­va pri­ja­znost pre­se­ga zgolj delo za denar, kar je v naši druž­bi prav tako red­kost, zato nas gane in nav­da z vese­ljem. MIKov­ce je na pot spre­mlja­lo 49 doma­či­nov (6 vodni­kov, 2 kuhar­ja, …), ki so poma­ga­li pred­vsem z izku­šnja­mi in noše­njem prtlja­ge, v kate­ri so bili šoto­ri, hra­na, poso­de in osta­lo, kar je za eks­pe­di­ci­jo nuj­no potrebno.

Pot na Kili­man­dža­ro je tako v popo­tni­kih pusti­la širo­ko pale­to občut­kov, hva­le­žno­sti in zaključ­kov, ki bodo ple­me­ni­ti­li nji­ho­va življe­nja in jim daja­li vede­ti, da je dolo­če­ne spre­mem­be potreb­no nare­di­ti tudi v nači­nu raz­mi­šlja­nja, tako v zaseb­nem, kot tudi v poslov­nem življenju.

Od 35º C, ki so jih izme­ri­li pod vznož­jem gore, so se v sed­mih dneh dvi­gni­li na goro, kjer je bilo ‑20º C. Teh ‑20º C pa je bilo v sun­ko­vi­tem vetru od 70 do 120 km h čuti­ti kot ‑30º C. Ta tem­pe­ra­tur­na raz­li­ka je pome­ni­la šok za telo in potre­bo po hitrem prilagajanju.

Pot na Kili­man­dža­ro je pri­ne­sla še nekaj dobre­ga. Pre­den je sku­pi­na popo­tni­kov izve­de­la, da gre­do sko­zi Masaj­sko vas, kjer se naha­ja tudi skro­mna šola, je za otro­ke naku­pi­la osnov­ne šol­ske potreb­šči­ne, ki jih tam pred­sta­vlja­jo zgolj svinč­ni­ki in zvez­ki. Odziv otrok je bil never­je­ten. Bili so vese­li in hva­le­žni, kar je v našem mate­ri­a­li­stič­no pre­na­pih­nje­nem sve­tu že sko­raj red­kost. Zato so se po povrat­ku z gore pla­nin­ci odlo­či­li, da otro­kom naku­pi­jo še več potreb­ščin, v zahva­lo za pri­ja­znost doma­či­nov in zara­di sre­če, ker so se z gore uspe­šno spustili.

Pot na Kili­man­dža­ro ne bi bila mogo­ča brez pri­ja­zne­ga sprem­stva doma­či­nov, ki alpi­ni­ste spre­mlja­jo in jim poma­ga­jo s pre­no­som prtlja­ge. To je obe­nem tudi vir nji­ho­ve­ga zasluž­ka, a kljub temu nji­ho­va pri­ja­znost pre­se­ga zgolj delo za denar, kar je v naši druž­bi prav tako red­kost, zato nas gane in nav­da z vese­ljem. MIKov­ce je na pot spre­mlja­lo 49 doma­či­nov (6 vodni­kov, 2 kuhar­ja, …), ki so poma­ga­li pred­vsem z izku­šnja­mi in noše­njem prtlja­ge, v kate­ri so bili šoto­ri, hra­na, poso­de in osta­lo, kar je za eks­pe­di­ci­jo nuj­no potrebno.

Pot na Kili­man­dža­ro je tako v popo­tni­kih pusti­la širo­ko pale­to občut­kov, hva­le­žno­sti in zaključ­kov, ki bodo ple­me­ni­ti­li nji­ho­va življe­nja in jim daja­li vede­ti, da je dolo­če­ne spre­mem­be potreb­no nare­di­ti tudi v nači­nu raz­mi­šlja­nja, tako v zaseb­nem, kot tudi v poslov­nem življenju.

Camino — iskanje in utrjevanje notranjega miru, sreče in ljubezni

Dra­gi pri­ja­te­lji, moja želja, da bi pre­ho­dil North Cami­no in bil 33 dni v tiši­ni, brez tele­fo­na, inter­ne­ta, radia, tele­vi­zi­je in doma­čih, se je izpol­ni­la. V sebi čutim, da je zma­ga­la LJUBEZEN, SREČA IN MIR, ki ga čutim glo­bo­ko v sebi. Za menoj je 1.365.750 kora­kov, to je 1.024 km in 28.940 višin­skih metrov, ki sem jih pre­ma­gal v 32-ih dneh. Po vsem tem lah­ko rečem, da je Cami­no življenj­ska pot same­ga s seboj — za utr­je­va­nje notra­nje­ga miru, sre­če in lju­be­zni. Zahva­lju­jem se vsem v timu in “cami­nov­cem”, ki so mi poma­ga­li na poti iska­ti, utr­je­va­ti mir, sre­čo in lju­be­zen do sebe, svo­jih bli­žnjih, pri­ja­te­ljev in vseh lju­di sve­ta. Pre­ho­je­ni kilo­me­tri sever­ne Špa­ni­je in atlan­ske oba­le so me utr­di­li in nare­di­li še sreč­nej­še­ga, bolj zdra­ve­ga in pol­ne­ga ener­gi­je za nove izzi­ve, za nove pro­jek­te, ki mi jih niko­li ne bo zmanj­ka­lo… SREČNO, SLOVENIJA!

Na poti sem spo­znal veli­ko novih lju­di in stkal šte­vil­na nova poznan­stva in pri­ja­telj­stva. S poti sem se vrnil poln ener­gi­je, saj me je ta napol­ni­la z notra­njo ener­gi­jo in zado­volj­stvom, prav to je razlog, zakaj veči­na popo­tni­kov o njej poro­ča pozi­tiv­no in nav­di­hu­jo­če. Poto­va­nje me je pred­vsem obo­ga­ti­lo dušev­no in psi­hič­no, saj sem na poti spo­znal mno­go iščo­čih popo­tni­kov in nji­ho­ve življenj­ske zgod­be, ki so bile gan­lji­ve, vča­sih sreč­ne, vča­sih bole­če. Jako­bo­va pot ponu­ja šte­vil­ne izku­šnje, pri­ja­telj­stva in spo­zna­nja. Pomir­ja tudi s tem, česar ne more­mo spre­me­ni­ti, na kar ne more­mo vpli­va­ti. Odlo­čil sem se za pot “Cami­no del Nor­te” ali pot ob sever­ni oba­li Špa­ni­je, ki je ena naj­zah­tev­nej­ših poti do ome­nje­ne­ga cilja. Nakna­dno sem jo je dopol­nil še s kraj­šo potjo “Cami­no Fini­ster­re”. V druž­bi pri­ja­te­ljev: Mar­ja­ne, Petra in Mira­na sem doži­vel nepo­zab­ne izku­šnje, ki me opo­mi­nja­jo, kaj v življe­nju je naj­po­memb­nej­še. Če povza­mem, je to notra­nji mir, sre­ča, lju­be­zen do bli­žnjih, delje­nje dobrin in odda­lji­tev od pre­ti­ra­ne­ga mate­ri­al­ne­ga hle­pe­nja. Spri­ja­znje­nje z nara­vo, viš­jo silo in soži­tje s tistim, kar nam je dano. V mate­ri­a­li­stič­no opre­de­lje­ni in eko­nom­sko moč­no zazna­mo­va­ni druž­bi pa mora­mo žal vse to pogo­sto pori­ni­ti ob rob. A prav ta čas nas opo­mi­nja, da mora­mo druž­bo bolj huma­ni­zi­ra­ti, jo gra­di­ti na dobrem in nese­bič­nem ustvar­ja­nju, delje­nju in razu­me­va­nju. Med poto­va­njem po čudo­vi­tih pokra­ji­nah Špa­ni­je sem dobil ide­jo, da mora­mo obno­vi­ti in ozna­či­ti tudi slo­ven­ski Cami­no. Poti so lepe, odlič­ne za hojo, a ne dovolj dobro ozna­če­ne in nepod­pr­te z ustre­zni­mi pod­por­ni­mi toč­ka­mi — “alber­gi” za pre­no­če­va­nje in pre­hra­no popo­tni­kov ozi­ro­ma romar­jev. Sto­pil sem v stik s poslan­cem Evrop­ske­ga par­la­men­ta, Fran­cem Bogo­vi­čem, in začel raz­i­sko­va­ti možnost, kako bi pro­jekt oži­vlja­nja slo­ven­skih romar­skih poti pri­klju­čil k evrop­ske­mu pro­jek­tu “Pame­tne vasi”. Prvi pogo­vo­ri so že ste­kli in mor­da bomo Slo­ven­ci resnič­no uspe­li s pre­dla­ga­nim pro­jek­tom, ki bi v nara­vo zva­bil več lju­di, jim na poti omo­go­čil kva­li­te­tno biva­nje, pre­hra­nje­va­nje in dru­go podporo. 

Prav v tem vidim Fran­ci­je­vo dina­mi­ko v iska­nju in odkri­va­nju novih možno­sti. Niko­li ne obu­pa in ne odne­ha. Življe­nje čuti kot ener­gi­jo, ki jo je v vsa­kem tre­nut­ku moč pre­o­bli­ko­va­ti, jo izpo­pol­ni­ti in nad­gra­di­ti. Sedaj mu je sko­raj mesec dni “tiši­ne” vlil novih moči in novih pogle­dov na življe­nje. Pra­vi, da je okre­pil mir v sebi, lju­be­zen in razu­me­va­nje do dru­gih. Ko govo­ri o “slo­ven­skem Cami­nu”, pri ozna­kah poti ne poza­bi na niko­gar: poho­dni­ke, inva­li­de, kole­sar­je in jez­de­ce. Za sle­dnje je dobil nav­dih v Špa­ni­ji, kjer so bili konji pri­so­tni ob vsej poti, na pašni­kih, trav­ni­kih in na poteh, za tiste, ki so si žele­li ježe.