V januarju letošnjega leta se je skupina aktivnih planincev v podjetju MIK odločila, da se loti najvišjega vrha v Afriki. Pobudnik je bil direktor podjetja, Franci Pliberšek. V družbo pri osvajanju vrha je povabil sodelavce in kolege iz podjetja Kosec. Tako se je na odpravo podalo 10 MIKovcev in dva člana drugega podjetja. Vse to z željo, da bi okrepili svojega duha in telo.
Goro sestavljajo trije stožci: Kibo (5.895 m), Shira (3.962 m) in Mawenzi (5.149 m). Najvišji vrh je Uhuru, nahaja pa se na Kibu, ki je mimogrede edini speči vulkan, kar pomeni, da lahko nekoč morda spet izbruhne, medtem ko sta Shira in Mawenzi speča vulkana. Za osvajanje gore Kilimandžaro je potrebna dobra telesna pripravljenost in splošna zdravstvena kondicija. Zaradi določenih kroničnih bolezni je lahko vzpon, kljub pogosti oznaki, da ne sodi med težje, nevaren, zato se je pred odločitvijo o vzponu potrebno posvetovati z zdravnikom. Sicer pa gre za čudovito dogodivščino, ki ponuja spoznavanje z razgibano pokrajino in zanimivo premagovanje pohodniških ciljev.
Zakaj in kako je padla odločitev?
Franci Pliberšek pove, da je začetno idejo dobil po razgovoru v SBC (Slovenian Business Club), kjer so se o tem pogovarjali s kolegi. Idejo je prenesel sodelavcem v svojem podjetju, ki se s plezanjem redno ukvarjajo, in začetna odločitev je padla. Sodelavka Stanka Čoh je organizirala predavanje kolega Sama Žnidaršiča, ki je Kilimandžaro obiskal že večkrat, pohvali pa se lahko tudi z večkratnimi vzponi na Himalajo. Skupaj so poiskali najboljšo organizacijsko rešitev in določili datum. Pred tem pa so seveda pridno vadili z enodnevnimi vzponi na gore po Sloveniji. Ti vzponi so trajali dnevno od pet do deset ur. S tem so preverili svojo kondicijo, jo delno še nadgradili in se tako odlično pripravljeni kasneje lotili vzpona na Kilimandžaro.
Ves čas vzpona na goro je skupina MIKovcev in kolegov delovala timsko in se podpirala, kar je okrepilo tudi notranji duh podjetja. Po besedah Pliberška so bili v tem času kot ena velika družina, ki se zaveda potrebe po pomoči drugemu v nepredvidljivih razmerah. Od 35º C, ki so jih izmerili pod vznožjem gore, so se v sedmih dneh dvignili na goro, kjer je bilo ‑20º C. Teh ‑20º C pa je bilo v sunkovitem vetru od 70 do 120 km/h čutiti kot ‑30º C. Ta temperaturna razlika je pomenila šok za telo in potrebo po hitrem prilagajanju.
Pot na Kilimandžaro je prinesla še nekaj dobrega. Preden je skupina popotnikov izvedela, da gredo skozi Masajsko vas, kjer se nahaja tudi skromna šola, je za otroke nakupila osnovne šolske potrebščine, ki jih tam predstavljajo zgolj svinčniki in zvezki. Odziv otrok je bil neverjeten. Bili so veseli in hvaležni, kar je v našem materialistično prenapihnjenem svetu že skoraj redkost. Zato so se po povratku z gore planinci odločili, da otrokom nakupijo še več potrebščin, v zahvalo za prijaznost domačinov in zaradi sreče, ker so se z gore uspešno spustili.
Pot na Kilimandžaro ne bi bila mogoča brez prijaznega spremstva domačinov, ki alpiniste spremljajo in jim pomagajo s prenosom prtljage. To je obenem tudi vir njihovega zaslužka, a kljub temu njihova prijaznost presega zgolj delo za denar, kar je v naši družbi prav tako redkost, zato nas gane in navda z veseljem. MIKovce je na pot spremljalo 49 domačinov (6 vodnikov, 2 kuharja, …), ki so pomagali predvsem z izkušnjami in nošenjem prtljage, v kateri so bili šotori, hrana, posode in ostalo, kar je za ekspedicijo nujno potrebno.
Pot na Kilimandžaro je tako v popotnikih pustila široko paleto občutkov, hvaležnosti in zaključkov, ki bodo plemenitili njihova življenja in jim dajali vedeti, da je določene spremembe potrebno narediti tudi v načinu razmišljanja, tako v zasebnem, kot tudi v poslovnem življenju.
Od 35º C, ki so jih izmerili pod vznožjem gore, so se v sedmih dneh dvignili na goro, kjer je bilo ‑20º C. Teh ‑20º C pa je bilo v sunkovitem vetru od 70 do 120 km h čutiti kot ‑30º C. Ta temperaturna razlika je pomenila šok za telo in potrebo po hitrem prilagajanju.
Pot na Kilimandžaro je prinesla še nekaj dobrega. Preden je skupina popotnikov izvedela, da gredo skozi Masajsko vas, kjer se nahaja tudi skromna šola, je za otroke nakupila osnovne šolske potrebščine, ki jih tam predstavljajo zgolj svinčniki in zvezki. Odziv otrok je bil neverjeten. Bili so veseli in hvaležni, kar je v našem materialistično prenapihnjenem svetu že skoraj redkost. Zato so se po povratku z gore planinci odločili, da otrokom nakupijo še več potrebščin, v zahvalo za prijaznost domačinov in zaradi sreče, ker so se z gore uspešno spustili.
Pot na Kilimandžaro ne bi bila mogoča brez prijaznega spremstva domačinov, ki alpiniste spremljajo in jim pomagajo s prenosom prtljage. To je obenem tudi vir njihovega zaslužka, a kljub temu njihova prijaznost presega zgolj delo za denar, kar je v naši družbi prav tako redkost, zato nas gane in navda z veseljem. MIKovce je na pot spremljalo 49 domačinov (6 vodnikov, 2 kuharja, …), ki so pomagali predvsem z izkušnjami in nošenjem prtljage, v kateri so bili šotori, hrana, posode in ostalo, kar je za ekspedicijo nujno potrebno.
Pot na Kilimandžaro je tako v popotnikih pustila široko paleto občutkov, hvaležnosti in zaključkov, ki bodo plemenitili njihova življenja in jim dajali vedeti, da je določene spremembe potrebno narediti tudi v načinu razmišljanja, tako v zasebnem, kot tudi v poslovnem življenju.
