MIK Celje smo ob tri­de­se­ti oble­tni­ci, kot že šti­ri­najst let pred tem, omo­go­či­li sred­stva za leto­va­nje 150 otrok. Osta­lo polo­vi­co ude­le­žen­cev pa so poma­ga­le dona­ci­je, zbra­ne prek Radia Ognji­šče, Slo­ven­ske kari­tas, huma­ni­tar­ne orga­ni­za­ci­je Eno­stav­no poma­gam in doda­tnih sred­stev MIK Celje. Del zbra­nih sred­stev je bil name­njen tudi poči­tni­cam, ki jih za podob­no sku­pi­no otrok pri­pra­vlja Slo­ven­ska kari­tas. Akci­ja je letos res pre­sto­pi­la kar nekaj bregov.

Pre­be­ri­te si več o tem srč­nem pro­jek­tu na  https://radio.ognjisce.si/sl/228/utrip/31746/to-so-dnevi-ki-jih-ne-bomo-pozabili-nikoli.htm

Inter­vju je bil obja­vljen na sple­tnem por­ta­lu Radio Ognji­šče, Avto­ri­ca: Nata­ša Ličen

Ima­mo lepo drža­vo, ki raz­me­ro­ma dobro skr­bi za drža­vlja­ne, pa ven­dar so tudi med nami otro­ci, ki jim kaj manj­ka. Tako je začel pogo­vor direk­tor in lastnik pod­je­tja MIK Celje, Fran­ci Pliberšek.

Pova­bi­li smo ga pred mikro­fon na Debe­lem rti­ču, kamor so tudi letos, že 14 leto zapo­red, pelja­li sto otrok iz celj­ske­ga oko­li­ša, ki pri­ha­ja­jo iz soci­al­no šib­kej­ših dru­žin, na pra­ve pole­tne poči­tni­ce ob morje.

Poma­ga nam tudi On, da stva­ri uspejo.

»Sto otrok ne pelje­mo na mor­je zato, da bi bili medij­sko odmev­ni. To dela­mo zara­di sebe, s srcem in lju­be­zni­jo. Biti mora­mo druž­be­no odgo­vor­ni s svo­ji­mi deja­nji, posa­me­zni­kom mora­mo pri­sko­či­ti na pomoč, če jo potre­bu­je­jo. Vsak dan naj bo to naš način življenja.«

Drža­va je prezadolžena

»Koli­ko bi lah­ko nare­di­li bol­ni­šnic, šol za mili­jar­do, koli­kor ima­mo dol­ga. Ko bomo poskr­be­li za svo­je otro­ke, jih vzgo­ji­li, da bodo zna­li dela­ti, se spo­što­va­ti in si poma­ga­ti, bomo ime­li pri­ho­dnost. Zadnjih deset let se ni dela­lo dobro v naši drža­vi, ima­mo pre­ve­lik dolg.«

Ne kri­ti­ka, spodbuda

»Ne želim biti kri­ti­čen, toda vode­nje v pre­te­klo­sti v naši drža­vi ni bilo dobro. Veli­ko ima­mo Slo­ven­cev, ki na raz­lič­nih podro­čjih dela­jo dobro in so uspe­šni. Sto­pi­ti mora­mo sku­paj, kot smo to zna­li sto­ri­ti leta 1991. Če bomo ime­li vod­je, ki bodo zna­li poskr­be­ti za dobro vzduš­je med lju­dmi, bo to mogoče.«

Od 28. 000 »sle­dljiv­cev« so le tri­je odo­bri­li moj duhov­ni trening

»Ko sem pred tre­mi leti obja­vil, da sem bil na osem­dnev­nem duhov­no poslov­nem tre­nin­gu v samo­sta­nu v tiši­ni, sem imel med sle­dljiv­ci na druž­be­nih omrež­jih le dva pri­tr­dil­na odgo­vo­ra. No, zdaj jih je že šest. Nič hude­ga. Tre­ba je ime­ti pogum, da smo kar smo. Niko­mur ni tre­ba pola­ga­ti računa.«

Ko smo mir­ni v sebi in dela­mo, brez misli na povra­či­lo, dobro dru­gim, posta­ja­mo notra­nje moč­ni . Zakon lju­be­zni nare­ku­je življe­nje. Kar daje­mo, dobimo.

Vode­nje z vzorom

»Bodi­mo vzor, ko je to potreb­no. S svo­jim nači­nom dela, obna­ša­nja, s svo­jim nači­nom spo­što­va­nja sode­lav­cev, posta­vljam nor­me. To naj­več šte­je. Če vodi­mo z vzo­rom, je laž­je in pred­vsem, bolj uspe­šni smo. Sto­krat lah­ko pove­mo, kakšni naj bi bili, toda če naj­prej mi sami nismo takšni, je vse zaman. Če nare­di­mo napa­ko, nič hude­ga, poskr­bi­mo, da se bomo pobolj­ša­li in napa­ke ne bomo ponovili.«

Sem v dob­ro­bit vseh? Delam dobro in pošteno?

»Ver­ja­mem v Slo­ve­ni­jo in ver­ja­mem v Slo­ven­ce. Finanč­na sta­bil­nost drža­ve ohra­nja narod in jezik. Če se želi, se da. Zače­tek in konec sta vsem sku­pna, vmes pa je veli­ko pri­lo­žno­sti, da osre­či­mo dru­ge, ko to zmo­re­mo, smo sreč­ni tudi sami. Po tem se nas bodo spo­mni­li. Veli­ko je pogu­mnih in dobrih lju­di, tre­ba je žive­ti tako, da obo­ga­ti­mo lju­di okrog sebe. Daja­ti z name­nom, da nekaj dobiš, ni daja­nje, je pridobivanje.«