V januarju letošnjega leta se je skupina aktivnih planincev v podjetju MIK odločila, da se loti najvišjega vrha v Afriki. Pobudnik je bil direktor podjetja, Franci Pliberšek. V družbo pri osvajanju vrha je povabil sodelavce in kolege iz podjetja Kosec. Tako se je na odpravo podalo 10 MIKovcev in dva člana drugega podjetja. Vse to z željo, da bi okrepili svojega duha in telo.
Goro sestavljajo trije stožci: Kibo (5.895 m), Shira (3.962 m) in Mawenzi (5.149 m). Najvišji vrh je Uhuru, nahaja pa se na Kibu, ki je mimogrede edini speči vulkan, kar pomeni, da lahko nekoč morda spet izbruhne, medtem ko sta Shira in Mawenzi speča vulkana. Za osvajanje gore Kilimandžaro je potrebna dobra telesna pripravljenost in splošna zdravstvena kondicija. Zaradi določenih kroničnih bolezni je lahko vzpon, kljub pogosti oznaki, da ne sodi med težje, nevaren, zato se je pred odločitvijo o vzponu potrebno posvetovati z zdravnikom. Sicer pa gre za čudovito dogodivščino, ki ponuja spoznavanje z razgibano pokrajino in zanimivo premagovanje pohodniških ciljev.
Zakaj in kako je padla odločitev?
Franci Pliberšek pove, da je začetno idejo dobil po razgovoru v SBC (Slovenian Business Club), kjer so se o tem pogovarjali s kolegi. Idejo je prenesel sodelavcem v svojem podjetju, ki se s plezanjem redno ukvarjajo, in začetna odločitev je padla. Sodelavka Stanka Čoh je organizirala predavanje kolega Sama Žnidaršiča, ki je Kilimandžaro obiskal že večkrat, pohvali pa se lahko tudi z večkratnimi vzponi na Himalajo. Skupaj so poiskali najboljšo organizacijsko rešitev in določili datum. Pred tem pa so seveda pridno vadili z enodnevnimi vzponi na gore po Sloveniji. Ti vzponi so trajali dnevno od pet do deset ur. S tem so preverili svojo kondicijo, jo delno še nadgradili in se tako odlično pripravljeni kasneje lotili vzpona na Kilimandžaro.
Ves čas vzpona na goro je skupina MIKovcev in kolegov delovala timsko in se podpirala, kar je okrepilo tudi notranji duh podjetja. Po besedah Pliberška so bili v tem času kot ena velika družina, ki se zaveda potrebe po pomoči drugemu v nepredvidljivih razmerah. Od 35º C, ki so jih izmerili pod vznožjem gore, so se v sedmih dneh dvignili na goro, kjer je bilo ‑20º C. Teh ‑20º C pa je bilo v sunkovitem vetru od 70 do 120 km/h čutiti kot ‑30º C. Ta temperaturna razlika je pomenila šok za telo in potrebo po hitrem prilagajanju.
Pot na Kilimandžaro je prinesla še nekaj dobrega. Preden je skupina popotnikov izvedela, da gredo skozi Masajsko vas, kjer se nahaja tudi skromna šola, je za otroke nakupila osnovne šolske potrebščine, ki jih tam predstavljajo zgolj svinčniki in zvezki. Odziv otrok je bil neverjeten. Bili so veseli in hvaležni, kar je v našem materialistično prenapihnjenem svetu že skoraj redkost. Zato so se po povratku z gore planinci odločili, da otrokom nakupijo še več potrebščin, v zahvalo za prijaznost domačinov in zaradi sreče, ker so se z gore uspešno spustili.
Pot na Kilimandžaro ne bi bila mogoča brez prijaznega spremstva domačinov, ki alpiniste spremljajo in jim pomagajo s prenosom prtljage. To je obenem tudi vir njihovega zaslužka, a kljub temu njihova prijaznost presega zgolj delo za denar, kar je v naši družbi prav tako redkost, zato nas gane in navda z veseljem. MIKovce je na pot spremljalo 49 domačinov (6 vodnikov, 2 kuharja, …), ki so pomagali predvsem z izkušnjami in nošenjem prtljage, v kateri so bili šotori, hrana, posode in ostalo, kar je za ekspedicijo nujno potrebno.
Pot na Kilimandžaro je tako v popotnikih pustila široko paleto občutkov, hvaležnosti in zaključkov, ki bodo plemenitili njihova življenja in jim dajali vedeti, da je določene spremembe potrebno narediti tudi v načinu razmišljanja, tako v zasebnem, kot tudi v poslovnem življenju.
Od 35º C, ki so jih izmerili pod vznožjem gore, so se v sedmih dneh dvignili na goro, kjer je bilo ‑20º C. Teh ‑20º C pa je bilo v sunkovitem vetru od 70 do 120 km h čutiti kot ‑30º C. Ta temperaturna razlika je pomenila šok za telo in potrebo po hitrem prilagajanju.
Pot na Kilimandžaro je prinesla še nekaj dobrega. Preden je skupina popotnikov izvedela, da gredo skozi Masajsko vas, kjer se nahaja tudi skromna šola, je za otroke nakupila osnovne šolske potrebščine, ki jih tam predstavljajo zgolj svinčniki in zvezki. Odziv otrok je bil neverjeten. Bili so veseli in hvaležni, kar je v našem materialistično prenapihnjenem svetu že skoraj redkost. Zato so se po povratku z gore planinci odločili, da otrokom nakupijo še več potrebščin, v zahvalo za prijaznost domačinov in zaradi sreče, ker so se z gore uspešno spustili.
Pot na Kilimandžaro ne bi bila mogoča brez prijaznega spremstva domačinov, ki alpiniste spremljajo in jim pomagajo s prenosom prtljage. To je obenem tudi vir njihovega zaslužka, a kljub temu njihova prijaznost presega zgolj delo za denar, kar je v naši družbi prav tako redkost, zato nas gane in navda z veseljem. MIKovce je na pot spremljalo 49 domačinov (6 vodnikov, 2 kuharja, …), ki so pomagali predvsem z izkušnjami in nošenjem prtljage, v kateri so bili šotori, hrana, posode in ostalo, kar je za ekspedicijo nujno potrebno.
Pot na Kilimandžaro je tako v popotnikih pustila široko paleto občutkov, hvaležnosti in zaključkov, ki bodo plemenitili njihova življenja in jim dajali vedeti, da je določene spremembe potrebno narediti tudi v načinu razmišljanja, tako v zasebnem, kot tudi v poslovnem življenju.
Vabim vas k poslušanju intervjuja, ki sem ga za oddajo Vse se da, opravil s Tanjo Skaza. S Tanjo sva govorila o dobrodelnosti, za katero menim, da je del uspeha vsakega podjetja.
Vabim vas k ogledu oddaje Klepet ob kavi, kjer sem s simpatično voditeljico Jasmino Kandorfer spregovoril o uspehu, zdravju in denarju.
Intervju je bil prvotno objavljen na spletni strani Svet Kapitala.
Franci Pliberšek: Po načelu »ZKP – Zdrave kmečke pameti«, sem se ravnal vseskozi na svoji poslovni poti in mu ostajam zvest še danes.
Kriza je lahko priložnost ali nevarnost, odvisno od tega, kako se človek odzove na situacijo. Povsem naravno je, da ljudje dojemajo krizo kot nevarno, saj se soočajo z zaostrenimi razmerami, a kot je nekoč dejal Albert Einstein: »Sredi vsake krize leži tudi velika priložnost.« Nobenega dvoma ni, da smo se znašli v kriznih razmerah. Kje so torej priložnosti?
Priložnosti je danes veliko več, kot jih je v »normalnih« časih, a seveda je vedno prisotno tudi tveganje, zato velja, da je potrebno biti dobro informiran ter imeti ustrezno znanje. Uredništvo Sveta kapitala je v tem oziru pripravilo serijo kratkih intervjujev z uspešnimi slovenskimi podjetniki, ki so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti v karieri.
V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružil Franci Pliberšek, mož in oče treh otrok, podjetnik, ki že tri desetletja vodi svoje podjetje, katerega je ustanovil še v času študija ter ne nazadnje, generalni direktor enega najuspešnejših podjetij za proizvodnjo stavbnega pohištva in zasteklitve objektov v Sloveniji – MIK Celje.
Franci Pliberšek nam je razkril svoje otroške želje, podjetniško pot od prve in edine redne zaposlitve, kje se je zataknilo, kdaj ga je izučilo in kdaj je potencialni neuspeh izkoristil za največji preobrat v svojem življenju.
Ste vedeli denimo, da je Franci Pliberšek diplomiral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo? Da je kot otrok samohranilke že zelo zgodaj, kot najstnik, začel iskati priložnosti za zaslužek, da bi razbremenil mamo? Ali pa, da se je zgodba podjetja MIK Celje začela v domači garaži s prodajo parketov in ladijskega poda ter uvažanjem letvic in materialov za uokvirjanje slik?
Danes, pri svojih 54 letih, Franci Pliberšek z najstarejšim sinom Alenom, ki je prevzel vodenje prodaje, ponosno stoji na čelu podjetja, ki trenutno zaposluje med 190 in 200 oseb in še 100 zunanjih pogodbenih sodelavcev.
Vabljeni k branju!
Kaj ste si v otroštvu želeli postati?
Že v otroštvu so me vznemirjali tehnični poklici povezani z ustvarjanjem uporabnih produktov, ki so se kasneje skristalizirali v navdušenje nad gradbeništvom in arhitekturo. Slednjo pot sem kasneje izbral tudi za študijsko in svoje otroške želje uresničil med študijem na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, kjer sem tudi diplomiral.
Katera je bila vaša prva zaposlitev?
Kot otrok samohranilke sem že zelo zgodaj, kot najstnik, začel iskati priložnosti za zaslužek, da bi razbremenil mamo in si pridobil raznovrstne izkušnje. Tako sem opravljal številna priložnostna in sezonska dela od nabiranja borovnic in hmelja, do pomoči na večjih posestvih in pri različnih obrtnikih. Na fakulteti pa se je pojavila zares močna želja, da ustvarim svojo dejavnost in začnem lasten posel. Tako se je rodila zgodba o MIKu in s tem moja prva prava zaposlitev v lastnem podjetju.
Najprej sem se ukvarjal s prodajo parketov in ladijskega poda, kasneje sem to nadgradil v uvažanje letvic in materialov za uokvirjanje slik. Ko smo zasedli položaj največjega distributerja v Sloveniji so poslovne priložnosti narekovale usmeritev v proizvodnjo oken. Tako lahko rečem, da sem že 30 let ponosni zaposleni v prvi redni službi, v lastnem podjetju MIK Celje.
Na kaj ste najbolj ponosni v svoji karieri? Ponosen sem na prav vsak korak in odločitev v zadnjih 30 letih ter na sodelavce, ki so me spremljali na tej poti. Skupaj smo ustvarili veliko zgodbo, ki se je začela v domači garaži pri moji mami Mariji, v najožjem krogu moje soproge Adrijane in še dveh sodelavcev. V 30 letih smo zgradili zgodbo o podjetju, ki danes dela visoko kakovostno stavbno pohištvo in prezračevalne sistem in danes zaposluje med 190 in 200 zaposlenih in še 100 zunanjih pogodbenih sodelavcev.
Od katere knjige / filma ste največ odnesli?
V zadnjem času me je najbolj navdušila knjiga Simona Sineka »Začnite z zakaj«. Preprosta logika, ki stremi k temu, da se moramo vedno, česarkoli se lotimo, vprašati »Zakaj bi to naredili?« in nato nadaljujemo še z vprašanjema »Kako bomo to naredili?« in »Kaj bomo naredili?«, da bomo dosegli zastavljeni cilj. Slednja knjiga je manifestacija mojega že večkrat preizkušenega načela »ZKP – Zdrave kmečke pameti«, po kateri sem se ravnal vseskozi na svoji poslovni poti in ji ostajam zvest še danes.
Katera je najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?
Razmišljaj pozitivno in ne dvomi v nič. V vsaki oviri se lahko skriva nova priložnost. Imaš lahko vse, kar si želiš. Pozitivna naravnanost in neprestana želja po rasti, razvoju ter dojemanje težav, kot novih priložnosti, je ena najpomembnejših lekcij, ki sem jih osvojil na svoji poti.
Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?
Trdno verjamem, da je bila vsa pot, ki sem jo prehodil do danes, takšna z namenom, zato ne bi na njej spremenil prav nič. Rad se vračam v spomine in v 30 letih se jih je nabralo veliko, tako poslovnih kot osebnih in na koncu dneva sem vedno znova hvaležen prav vsakemu dogodku, zaradi njega sem danes tu kjer sem in takšen kot sem.
Katera situacija, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo vam je ostala najbolj v spominu?
Ko smo najprej z materiali za uokvirjanje slik že začeli uspevati, sem preko italijanskih dobaviteljev v Slovenijo za dva znanca pripeljal stroja za izdelavo PVC in lesenih oken, pri tretjem pa se je zalomilo in to pri največjem poslu, uvoza cele linije za izdelavo oken. Čez noč je poslovni dogovor izpuhtel jaz pa sem ostal sam z investicijo par sto tisoč takratnih nemških mark. Takrat bi lahko obupal in ogrozil zdrav posel z materiali za uokvirjanje slik, a sem oviro spremenil v priložnost in tako se je rodila zgodba o MIK oknih, ki nas je v naslednjih dveh desetletjih izstrelila med največje proizvajalce stavbnega pohištva v Sloveniji in bližnji okolici.
Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?
Zagotovo moja mama Marija, ki naju je s sestro vzgajala sama. Skozi vzgojo in ljubezen mi je pokazala kaj pomeni vztrajnost, trud in močna volja za doseganje zadanih ciljev. Vse kar je počela, zato da bi s sestro imela lepo otroštvo in bi bila čim manj prikrajšanja za radosti, ki so jih doživljali naši vrstniki, je bil krasen zgled in popotnica za moje odraščanje in kasneje samostojno pot.
Katero živečo osebo ali osebe najbolj občudujete? Kdo je vaš idol?
Skozi življenje sem naletel na več oseb, ki so me navdušile in postale moja inspiracija, tako iz poslovnih voda, kot iz športnih in kulturnih krogov ter humanitarnih.
V poslovnem svetu sta mi najbližje poslovni svetovalec Bryant Tracy, s katerim sem se skozi njegove knjige srečal že pred leti, v zadnjem času pa me je podobno navdušil Simon Sinek.
Med ljudi, ki me navdušujejo sodijo tudi uspešni slovenski športniki, tako naši rokometaši, košarkarji in odbojkarji, pa individualni športniki kot sta naši uspešni smučarki Tina in Ilka, občudujem pa tudi pogum, moč in vztrajnost mladih kolesarjev Rogliča in Pogačarja.
V slovenski kulturi me je od nekdaj navduševal Tomaž Pandur, ki ga omenjam, ne glede na to, da ga na žalost ni več med nami. Poslovil se je namreč veliko prezgodaj, a pečat, ki ga je slovenska kultura skozi njegovo ustvarjanje v Španiji in Mehiki pustila na mednarodni kulturni sceni, je neizbrisljiv.
Moje družbeno odgovorno delovanje in udejstvovanje na humanitarnem področju pa se je skozi leta razvijalo pod vplivom modrosti in dobrih del Matere Tereze in Ghandija, ki sta svetu pokazala, da se spremembe lahko izvajajo tudi brez finančne ali fizične moči. Njuna miselnost in dobra dela so bila tista, ki so poleg drugih inspirativnih filantropov in humanitarcev, navdušila moj razvoj v družbeno odgovorno delovanje. Sprva znotraj Rotary skupnosti, pred 15 leti pa tudi v sklopu našega podjetja MIK Celje, s katerim vsako leto omogočimo počitnice za vsaj 100 otrok iz socialno šibkejših družin. Skupaj nam je uspelo polepšati otroštvo in s tem prispevati k pozitivnemu razvoju že več kot 1750 otrok iz socialno šibkejših družin.
Katere vrednote so za vas najpomembnejše?
Že v otroštvu so mi bile privzgojene temeljne vrednote ob katerih sem odraščal in jih kasneje prenesel tudi v svoje poslovno in družinsko življenje. Vzgojen sem bil v duhu poštenosti, delavnosti, vztrajnosti in truda za doseganje zastavljenih ciljev. To sem prenesel tudi v naše podjetje in s tem živijo tudi moj zaposleni.
Imate kakšen neizkoriščen talent?
Že skozi študij arhitekture in kasneje, ko smo se v MIKu sprva ukvarjali z uvažanjem materialov za uokvirjanje slik, sem prepoznal v sebi izostren občutek za fotografijo, prepoznavanje likovnih del in antikvitet. Vse to še vedno ostajajo moji hobiji, sem strasten zbiratelj likovnih del in starin, sicer talent za enkrat uporabljam za prosti čas in kot svoj hobi, morda pa se bo kdaj manifestiral tudi v galerijski dejavnosti.
Imate kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?
Ves čas sem se trudil, da bi zastavljene cilje tudi uresničeval, zato popolnoma neuresničenih skorajda ni. Glede na to, da je moja osnovna profesija arhitektura, v meni še vedno tli želja po načrtovanju sodobnih objektov.
Vzporedno z MIKom, sem realiziral s svojim arhitekturnim znanjem dva večja projekta in sicer izgradnjo nove poslovno-proizvodne stavbe našega podjetja in stanovanjski kompleks Vojniška Gmajna. A arhitekturne strasti me vlečejo dalje in v bližnji prihodnosti načrtujem še dva večja projekta, obrtno cono Vojnik, ki jo načrtujem na kar 4500 m² in trgovsko-poslovni center v Mariboru ob Europarku na 14.000 m².
V naslednjem letu želim uresničiti tudi večletne sanje o izgradnji in odprtju MIKovega inštituta dr. Petra Novaka na 4000 m². Z njim bomo nadgradili in obogatili našo razvojno-raziskovalno dejavnost na področju prezračevalnih naprav in energetskih sanacij ter celovitega načrtovanja adaptacij oziroma novogradenj objektov, z namenom zagotavljanja zdravih bivalnih pogojev in preprečevanja sindroma bolnih stavb.
S podobnimi nameni se lotevamo tudi izboljševanja bivalnih pogojev v slovenskih šolah skozi projekt »brezogljične oziroma sonaravne – zdrave šole«, s katerim upam, da bomo v prihodnosti z ravnatelji, ki so se pridružili projektu narekovali trend bolj zdravih šol in s tem prihodnjih generacij.
Naše podjetje in raziskovalni inštitut dr. Petra Novaka sta skupaj CER-om, inštitutom ZRMK, inženirsko in arhitekturno zbornico ter drugimi, pobudnika za merjenje kakovosti zraka, fizikalnih lastnosti (hrup, energija in osvetljenost) v učilnicah in v prihodnosti tudi v drugih javnih ustanovah, kot so vrtci, bolnišnice, itd. Naši osrednji cilji so izboljšati kakovost svežega zraka, zmanjšati vdor zunanjega hrupa, zaščiti zdravje učencev in učiteljev v sezonah virusnih obolenj. Prav tako je naš cilj z energetsko varčnim prezračevanjem znižati ne le vzdrževalne stroške šol, ampak tudi zmanjšati odsotnosti otrok zaradi bolezni, razbremeniti zdravstvo, in s tem zmanjšati bolniške odsotnosti staršev ter porabo sredstev za kritje bolniške odsotnosti za nego otrok.
Še eden od projektov, ki si ga želim uresničiti je tudi obuditev oziroma izgradnja slovenske Camino poti in z njo vzpostavitev potrebne infrastrukture od izgradnje poti do namestitvenih kapacitet povezanih v slovenske pametne vasi. S predajo podjetja naslednikom, mojim otrokom, v naslednjih nekaj letih, bo časa za arhitekturne projekte še več.
Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?
Verjemi. Vztrajaj. Ne postavljaj si meja. Moje izkušnje, pozitivne in tiste manj pozitivne, so me skozi mojo pot ves čas in me še vedno mentorirajo. Najpomembnejše iz vseh teh naukov so ravno ti trije nasveti in »ZKP – zdrava kmečka pamet«, ki sem jim ostal zvest in so se obrestovali.
Vabim vas k ogledu prispevka na Svet Kanal A, kjer so ujeli nasmehe srečnih otrok, ki so letošnje počitnice preživeli na slovenski obali.
15. MIKova karavana otroškega smeha je za nas predstavljala neverjeten izziv, a sočasno dobrodelno prelomnico, saj smo na morje odpeljali največ otrok doslej, kar 300, iz socialno šibkejših družin. Letošnja MIKova karavana se je delila v dve skupni, po 150 otrok, ki so v spremstvu 14 vzgojiteljev in njihovega vodje Milana Ninića med 27.6. in 11.7. odpravili na Debeli Rtič. Priprave na letovanje so se začele že v začetku letošnjega leta, a kaj kmalu nas je ustavila epidemija COVID-19, ki je celoten projekt postavila pod velik vprašaj. Izvedba projekta je kljub vsemu potekala po planu, saj smo MIKovci verjeli, da bomo letos uresničili dolgoletno željo 300 otrokom iz socialno šibkejših družin. Sredina maja je bila tista prelomnica, ko je vlada odobrila kolonije, poletne šole, tečaje in tudi našo izvedbo MIKove karavane.
27. junija se je na Debeli rtič odpravila prva skupina 150 otrok, ki so jih pospremili srčni MIKovi vzgojitelji iz društva Enostavno pomagam, ki so pod vodstvom Milana Ninića in v sodelovanju našega Marketinga izvedli celoten projekt 15. MIKove karavane otroškega smeha. Prijazni in vedno nasmejani vzgojitelji so otroke sprejeli odprtih rok in jim navkljub njihovim težkim življenjskim zgodbam, kaj kmalu narisali nasmeh na obraz. Vzgojitelji so v času MIKove karavane otrokom pripravili številne ustvarjalne delavnice, organizirane pustolovščine v naravi, obisk akvarija in še mnogo drugega, seveda pa ne smemo pozabiti tudi na obisk MIKovcev, našega direktorja Francija Pliberška, Ane Praznik. Bepop ladies in nenazadnje Gaje Prestor.
MIK Celje smo ob trideseti obletnici, kot že štirinajst let pred tem, omogočili sredstva za letovanje 150 otrok. Ostalo polovico udeležencev pa so pomagale donacije, zbrane prek Radia Ognjišče, Slovenske karitas, humanitarne organizacije Enostavno pomagam in dodatnih sredstev MIK Celje. Del zbranih sredstev je bil namenjen tudi počitnicam, ki jih za podobno skupino otrok pripravlja Slovenska karitas. Akcija je letos res prestopila kar nekaj bregov.
Popotovanje skozi 30 let ustvarjanja in rojevanja zgodbe enega največjih slovenskih proizvajalcev stavbnega pohištva, MIK Celje.
Zgodba o podjetju MIK Celje se je začela ob koncu 80-ih let, ko se je perspektiven in ambiciozen študent arhitekture, Franci Pliberšek, začel spogledovati s podjetništvom in ob svoji uspešni študijski poti odprl popoldansko obrt z izdelavo in prodajo parketa ter ladijskega poda. Leta 1990 je svojo popoldansko obrt nadgradil v samostojno podjetje, ki je razširilo svojo dejavnost v uvažanje in prodajo letvic in drugega materiala za uokvirjanje slik. Začetki podjetja MIK Celje tako segajo na domače dvorišče v celjskih Gajih. Mama Marija je v družinski hiši, kjer je Pliberšek odraščal, sinu odstopila garažo, v kateri je lahko s svojim tedanjim dekletom, zdaj dolgoletno soprogo Adrijano, in nekaj prijatelji začel udejanjati svoje podjetniške sanje.
Posel je v času tranzicije, ko so se ustanavljala tudi druga številna manjša podjetja, ki so se ukvarjala z uokvirjanjem slik, začel kmalu cveteti in MIK je postal eden vodilnih in kasneje tudi največji distributer materialov za uokvirjanje slik v samostojni Sloveniji. V samo 3 letih poslovanja, med leti 91 in 93, si je ustvaril bazo 200 stalnih strank, med katerimi so bili najbolj cenjeni slovenski uokvirjevalci in galeristi. Tako so ambicije in izostren poslovni čut Francija Pliberška gnali naprej. Kmalu je za številne slovenske proizvajalce oken začel uvažati stroje za izdelavo oken in tako je zaradi dobro vzpostavljenih kontaktov v tujini, svojemu znancu, obljubil, da mu bo uvozil prvo proizvodno linijo za izdelavo oken v Sloveniji. Takrat je Pliberšek, ki je, kljub mladosti, že imel kar nekaj poslovnih izkušenj, vedel, da gre za velik posel, ki se ne more zgoditi čez noč. Po nekaj mesecih intenzivnega dela, mu je le uspelo pripeljati obljubljeno linijo v Slovenijo. V vmesnem času pa se je zgodilo nepričakovano, podjetje znanca, za katerega je kupil in uvozil linijo za proizvodnjo oken, je v tem času propadlo. Pliberšek je tako ostal sam, z visokim finančnim dolgom in linijo za proizvodnjo oken, s katero ni vedel kaj bi. O tej zgodbi Pliberšek pove: »To je bil primeren trenutek za dvom in primerna prelomnica ob kateri bi se lahko ustavil. A, jaz ne verjamem v naključja. In verjamem v to, da se v vsaki stvari skriva neko sporočilo. Če imaš dobre namene, je zagotovo vsako sporočilo pozitivno.«
Ravno v tistem času je Pliberšek na dražbi kupil industrijsko halo propadlega celjskega podjetja in ko je stal pred linijo za izdelavo oken, ki je ni uspel prodati dogovorjenemu naročniku, si je rekel, da bo poskusil z izdelavo oken, četudi brez vsakršnega znanja. Prva okna je Franci Pliberšek začel izdelovati s soprogo Adrijano in zvestimi sodelavci na 600 m², kmalu se je proizvodnja razširila že na 1.700 m². Kot sam pravi, je v »težavi zagledal rešitev«, prva naročila so se začela vrstiti in tako je Pliberšek odplačal svoj dolg, kupček z dobičkom od prodaje prvih oken, pa je začel rasti.
Obdobje bliskovite rasti Od leta 1998, ko je Pliberšek začel s proizvodnjo PVC oken, je podjetje prešlo v obdobje hitre rasti. MIKova okna so se do leta 2003 prodajala preko trgovca Merkur, s to potezo pa je rastel tudi promet in z njim dobiček, ki ga je Pliberšek s sodelavci vlagal v strokovnost, znanje in razvoj ter kadrovsko nadgradnjo podjetja. Iz sprva treh sodelavcev, ki so začeli pot MIKa v Pliberškovi domači garaži je podjetje MIK ob kocu 90-ih let že štelo 30 zaposlenih. Proizvodno linijo so leta 2000 nadgradili v računalniško vodeno, ki je bila ena prvih v Evropi. V neposredni bližini domače hiše, kjer je Pliberšek naredil svoje prve korake v podjetništvu, pa je MIK zgradili novo poslovno stavbo in v njej odprl prvi razstavni salon in galerijo MIK, v kateri so v sklopu dejavnosti uvažanja materialov za uokvirjanje slik, dali prostor številnim razstavam slovenskih likovnih umetnikov. Ko je bilo slovensko tržišče temeljito preizkušeno skozi prodajno mrežo Merkur, pa je MIK v letih med 2004 in 2008 začel širiti lastno maloprodajno mrežo iz rodnega Celja v vse slovenske regije. Temu so sledile otvoritve 9 razstavnih salonov v Celju, Mariboru, Ljubljani, Izoli, Murski Soboti in Novi Gorici in na zadnje tudi v Vojniku, Kranju in Novem mestu. Z odpiranjem salonov po vsej Sloveniji, se je MIK približal prav vsem Slovencem, ki so MIK začeli prepoznavati in ceniti kot kakovostnega proizvajalca stavbnega pohištva.
Ko iz majhnega zraste veliko in še večje Kot pravi Pliberšek: »Za uspešno podjetje ni dovolj le en pogled, temveč skupek sposobnih posameznikov, ki imajo različne izkušnje in poglede kako pristopiti k neki stvari.« (citat iz knjige Vsemogočni v ogledalu avtorjev Francija Pliberška in Mateje Zorko Pavšar). Spomladi 2007 je MIK začel graditi nov upravni in proizvodni objekt v Vojniku, ki so ga zgradili v bliskovitih šestih mesecih. Ko se je podjetje septembra 2007 preselilo na novo lokacijo v Vojniku, se je število zaposlenih povzpelo na blizu 120 in do konca leta 2010 na več kot 190 zaposlenih in še 110 pogodbenih monterjev. Podjetje MIK je ves časa povečevanja števila zaposlenih, in tako tudi danes, namenjal veliko pozornosti počutju in zadovoljstvu ter razvoju zaposlenih. Tako od vsega začetka ob božiču obdaruje otroke zaposlenih, zaposlenim nudi redna izobraževanja, zanje organizira strokovno-družabne ekskurzije in dvakrat letno skupna praznovanja rojstnih dni zaposlenih. V podjetju MIK so uvedli tudi delovno mesto CHO (Chief Happiness Ofcer), ki skrbi za razvoj kadrov, njihovih potencialov, pozitivno delovno klimo in zadovoljstvo zaposlenih.
V letih, ki so sledila na novi lokaciji v Vojniku, so proizvodnji PVC oken dodali še proizvodnjo in prodajo ALU in lesenega stavbnega pohištva, prezračevanih fasad, razvoj in vgradnjo celovitih zasteklitvenih projektnih rešitev, vhodnih in požarnih vrat ter razvoj in proizvodnjo lokalnih prezračevalnih sistemov MIKrovent. Hkrati so se usmerili tudi v znanstveno – razvojno dejavnost z odprtjem inštituta prof. dr. Petra Novaka in testne komore, ki je edinstvena med slovenskimi proizvajalci stavbnega pohištva. V komori s simulacijo različnih klimatskih pogojev testirajo elemente stavbnega pohištva, ki jih proizvajajo, in lokalni prezračevalni sistem MIKrovent. Vse z namenom razvijanja in proizvodnje najbolj naprednih, izolativnih in energijsko učinkovitih elementov stavbnega pohištva in lokalnega prezračevanja. Tako je MIK Celje svojo dejavnost proizvodnje stavbnega pohištva nadgradil s krovno filozofijo pod sloganom »Izboljšujemo kakovost bivanja«.
Poslanstvo podjetja MIK je izboljševanje kakovosti bivanja V zadnjih letih je, pod vizionarsko in družbeno odgovorno taktirko Francija Pliberška, podjetje MIK usmerjeno tudi v osveščanje javnosti o vplivu bolnih zgradb, ki so posledica uporabe visoko izolativnih gradbenih materialov, hkrati pa naše bivalne prostore spreminjajo v hermetično zaprte in polne slabega, zdravju škodljivega zraka. Tako je podjetje MIK najprej izdalo strokovno-populističen priročnik z naslovom »Kako izboljšati kakovost bivanja?« (mikcelje.si/brezplacno-svetovanje), ki bralca vodi skozi investicijo v stavbno pohištvo in ga opozarja na teme, na katere mora biti še posebej pozoren pri adaptaciji ali gradnji svojega doma. Priročniku pa je v zadnjem letu sledila tudi mednarodna spletna kampanja AIRless ERA (airlessera.com), ki opozarja na pasti sodobnega bivanja in ponuja učinkovite in zdravju prijazne rešitve. Tudi razvoj MIKroventa je eden najnaprednejših med lokalnimi prezračevalnimi napravami. Odlikuje ga odlična rekuperacija, ki ohranja temperaturo notranjih prostor do 95 % kljub konstantnemu prezračevanju ter senzorji za izredno škodljiv plin Radon, VOC in CO2 ter visokokakovostni filtri, ki zrak tudi čistijo. Prav tako je podjetje MIK v zadnjem letu začelo izdajati polletno lifestyle revijo MIKaven Lajf, v kateri se loteva tem povezanih s sodobnim načinom življenja in bivanja. V času bliskovite rasti podjetja MIK in uspešnega poslovanja, pa je Franci Pliberšek leta 2012 v sodelovanju z Matejo Zorko Pavšar po svojem konceptu »iz prakse v teorijo« izdal biografsko knjigo »Vsemogočni v ogledalu«, ki je hkrati tudi priročnik za osebnostno rast.
Ko podjetje in podjetnik postaneta pomembna akterja v gospodarskem in družbenem prostoru Občudovanja vredni rasti podjetja, širjenju prodajne mreže in proizvodnje, so sledile tudi druge dejavnosti, s katerimi sta se Franci Pliberšek in podjetje MIK v slovenski gospodarski in družbeni prostor zapisala kot prejemnika številnih gospodarskih in častnih priznaj, velika podpornika umetnosti, športa in podpornika socialno šibkih članov slovenske družbe. Podjetje MIK in Franci Pliberšek sta v letih 2007 in 2008 prejela veliko nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, Franci Pliberšek je poslal naj Celjan in dobitnik Srebrnega celjskega viteza. V zadnjih letih pa je podjetje prejelo za svoj lokalni prezračevalni sistem MIKrovent srebrni ceh Obrtne zbornice Slovenije in srebrno nagrado za inovativnost Gospodarske zbornice Slovenije. Pliberšek in podjetje MIK sta postala tudi aktivna akterja v slovenskem gospodarstvu s pomembno vlogo pri ustanavljanju Slovenskega kluba podjetnikov, SBC. Danes SBC šteje že več kot 214 članov, Pliberšek pa je z MIKom v njem aktiven in konstruktiven ustanovni član. Pliberšek je v letih po 2012 postal tudi iskan komentator družbenopolitičnih in gospodarskih razmer v Sloveniji. Njegovi pismi predsednikoma vlad RS, v letih 2012 in 2014, z naslovoma “Delo je vrednota, ki je ne cenimo dovolj” in “Kaj bomo Slovenci pustili otrokom in vnukom kako bomo živeli jutri?”, sta odmevali v vseh slovenskih medijih. Slednje pismo je bilo celo najbolj brana vsebina na portalu častnika Finance.
MIK in zavezanost športu Vse od leta 2000 podjetje MIK podpira tudi slovenski klubski šport in je ponosen in eden večjih sponzorjev večkratnih državnih in evropskih prvakov v rokometu, Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško. Iz sponzorstva rokometnega kluba se je rodila nadvse uspešna promocijska kampanja s takratnim kapetanom Eduardom Koksharovim in z njim legendarni slogan »Takšna okna imel bom tudi jaz«. Desetletje kasneje pa je Eduardov obraz zamenjal najboljši slovenskih hokejist vseh časov, Anže Kopitar in postal novi obraz blagovne znamke MIK v kampanji »Nepremagljivi«.
MIKova družbena odgovornost Z rastjo pa se je podjetje usmerilo tudi v skrb za slovenske socialno šibke otroke. S projektom MIKova karavana otroškega smeha že 15. let vsako leto na morske počitnice odpelje 100 otrok iz socialno šibkih družin. V letošnjem letu, ko podjetje MIK praznuje 30 let, bodo omogočili počitnice kar 300 otrokom in tako v zadnjih 15 letih popeljali na morje že več kot 1.750 otrok. Mikova karavana otroškega smeha pa je več kot le donacija, vseh 15 let podjetje MIK sodeluje s svetovalnimi službami slovenskih osnovnih šol in izbira otroke, ki si najbolj zaslužijo počitnice z MIKovo karavano. Prav tako letovanje v celoti izpeljejo MIKovi vzgojitelji, ki skrbijo za otroke od jutra do večera. Zadnjih pet let pa se je podjetje MIK s svojim sodelavci in poslovnimi partnerji ter prijatelji odločilo podirati tudi športne rekorde. Z namenom, da bi zagotovili dodatna donacijska sredstva za MIKovo karavano otroškega smeha, vsako pomlad zadnjih 5 let prekolesarijo vso Slovenijo na MIKovi kolesarski turi S srcem na kolo. Na vseh kolesarskih turah kolesari tudi direktor Pliberšek, ki ga spremlja tudi njegova družina, udeleženci kolesarske ture s Pliberškom na čelu pa tudi vsako leto obiščejo otroke MIKove karavane na počitnicah, kjer z njimi preživijo ves dan.
Novo poglavje za družino Pliberšek in MIK Celje Podjetja, ki so se intenzivno in aktivno ustanavljala na tranzicijskem prehodu v samostojno državo v začetku 90-ih let, so s prehodom v novo desetletje milenija, postavljena pred nove organizacijske in poslovne izzive. Generacija ustanoviteljev svoje posle že postopoma predaja svojim otrokom, ki bodo mnoga uspešna slovenska podjetja popeljali v novo obdobje zasebnega slovenskega gospodarstva. Ne le slovenski, temveč globalni trend narekuje, da prvi prenos nasledstva, preživi komaj tretjina podjetij, naslednje prenose pa le še desetina. Nekatera podjetja se vprašanja predajanja nasledstva lotevajo premišljeno in sistematizirano, z uveljavljanjem družinskih pogodb o predajanju nasledstva, s katerimi določijo obdobje predajanja in ključne akterje. Takšno podjetje je tudi MIK. Strokovnjaki za kadrovske zadeve in družinsko podjetništvo opozarjajo, da je za uspešen prenos nasledstva ključna vzgoja mlajših generacij, ki bodo kot nasledniki prevzeli vodenje podjetij. Tem morajo lastniki omogočiti karierno rast znotraj podjetja ter postopoma prevzeti vodenje določenega področja v podjetju, ki ga lahko opravljajo avtonomno in pri čemer so lahko izmerljivi rezultati uspešnosti. Prav tako stroka opozarja, da je ključno pripravljalno oziroma tranzicijsko obdobje, ki se mora začeti najkasneje pet let pred predajo nasledstva. Tako se je izzivov, ki ji prinaša predaja nasledstva podjetja MIK drugi generaciji, lotila tudi družina Pliberšek, ob podpori vodilnih kadrov v podjetju. A, izzivi so veliki, ne le na področju vodenja podjetja in uspešnega poslovanja, ampak tudi na področju vzpostavljanja kredibilne avtonomije mlajše generacije v podjetjih, ter tudi skozi dodatne izzive v usklajevanju, vzdrževanju in nadgradnji družinskih in poslovnih odnosov ter uspešni kombinaciji obeh sfer. Tako med generacijo staršev, ki so ustanovili in uspešno vodili MIK in otroci Francija in Adrijane Pliberšek, ki postopoma prevzemajo podjetje v samostojno vodenje. Tako je družina Pliberšek v naslednjih 5ih letih začrtala pot postopnega predajanja vodenja podjetja v roke najstarejšemu sinu Alenu, ki se je rodil le nekaj let po ustanovitvi podjetja in skupaj s svojo mlajšo sestro Najo in bratom Timonom, ob močnem prepletanju družinskega in poslovnega življenja njihovih staršev, ki sta gradila podjetje MIK, s podjetjem tako rekoč odrastel. Zadnja tri leta pa postopoma stopa po očetovih in maminih stopinjah kot vodja maloprodaje. Družina Pliberšek se tako ob vstopu v 4. desetletje delovanja podjetja MIK ozira v prihodnost, ki jo bo vodil najstarejši sin. Vsakemu izmed otrok sta zakonca Pliberšek z družinsko pogodbo dala možnost izbire ali želijo sodelovati pri vodenju podjetja ali gredo po samostojni poti. Prav tako je v družinski pogodbi zapisano, da morajo vsi trije otroci pridobiti delovne izkušnje tudi v tujini, preden se zaposlijo v domačem podjetju. Tako se je srednja hči Naja odločila po študiju marketinga in odnosov z javnostmi v Londonu, da tam ostane in se preizkusi v marketing in PR-ovskih vodah glasbene industrije, med tem ko je najmlajši sin Timon šele začel s študijem na ljubljanski gradbeni fakulteti. Alen Pliberšek, najstarejši sin, tako zdaj prav zagotovo stopa v velike čevlje svojih staršev, za katere verjamemo, da mu jih bo ob podpori očeta, mame in vodilnih v MIKu v naslednjih letih uspelo uspešno zapolniti in popeljati MIK na pot novega obdobja rasti in uspehov.
