Franci Pliberšek: »Ne gre za medijsko zgodbo, gre za nas.«

Inter­vju je bil obja­vljen na sple­tnem por­ta­lu Radio Ognji­šče, Avto­ri­ca: Nata­ša Ličen

Ima­mo lepo drža­vo, ki raz­me­ro­ma dobro skr­bi za drža­vlja­ne, pa ven­dar so tudi med nami otro­ci, ki jim kaj manj­ka. Tako je začel pogo­vor direk­tor in lastnik pod­je­tja MIK Celje, Fran­ci Pliberšek.

Pova­bi­li smo ga pred mikro­fon na Debe­lem rti­ču, kamor so tudi letos, že 14 leto zapo­red, pelja­li sto otrok iz celj­ske­ga oko­li­ša, ki pri­ha­ja­jo iz soci­al­no šib­kej­ših dru­žin, na pra­ve pole­tne poči­tni­ce ob morje.

Poma­ga nam tudi On, da stva­ri uspejo.

»Sto otrok ne pelje­mo na mor­je zato, da bi bili medij­sko odmev­ni. To dela­mo zara­di sebe, s srcem in lju­be­zni­jo. Biti mora­mo druž­be­no odgo­vor­ni s svo­ji­mi deja­nji, posa­me­zni­kom mora­mo pri­sko­či­ti na pomoč, če jo potre­bu­je­jo. Vsak dan naj bo to naš način življenja.«

Drža­va je prezadolžena

»Koli­ko bi lah­ko nare­di­li bol­ni­šnic, šol za mili­jar­do, koli­kor ima­mo dol­ga. Ko bomo poskr­be­li za svo­je otro­ke, jih vzgo­ji­li, da bodo zna­li dela­ti, se spo­što­va­ti in si poma­ga­ti, bomo ime­li pri­ho­dnost. Zadnjih deset let se ni dela­lo dobro v naši drža­vi, ima­mo pre­ve­lik dolg.«

Ne kri­ti­ka, spodbuda

»Ne želim biti kri­ti­čen, toda vode­nje v pre­te­klo­sti v naši drža­vi ni bilo dobro. Veli­ko ima­mo Slo­ven­cev, ki na raz­lič­nih podro­čjih dela­jo dobro in so uspe­šni. Sto­pi­ti mora­mo sku­paj, kot smo to zna­li sto­ri­ti leta 1991. Če bomo ime­li vod­je, ki bodo zna­li poskr­be­ti za dobro vzduš­je med lju­dmi, bo to mogoče.«

Od 28. 000 »sle­dljiv­cev« so le tri­je odo­bri­li moj duhov­ni trening

»Ko sem pred tre­mi leti obja­vil, da sem bil na osem­dnev­nem duhov­no poslov­nem tre­nin­gu v samo­sta­nu v tiši­ni, sem imel med sle­dljiv­ci na druž­be­nih omrež­jih le dva pri­tr­dil­na odgo­vo­ra. No, zdaj jih je že šest. Nič hude­ga. Tre­ba je ime­ti pogum, da smo kar smo. Niko­mur ni tre­ba pola­ga­ti računa.«

Ko smo mir­ni v sebi in dela­mo, brez misli na povra­či­lo, dobro dru­gim, posta­ja­mo notra­nje moč­ni . Zakon lju­be­zni nare­ku­je življe­nje. Kar daje­mo, dobimo.

Vode­nje z vzorom

»Bodi­mo vzor, ko je to potreb­no. S svo­jim nači­nom dela, obna­ša­nja, s svo­jim nači­nom spo­što­va­nja sode­lav­cev, posta­vljam nor­me. To naj­več šte­je. Če vodi­mo z vzo­rom, je laž­je in pred­vsem, bolj uspe­šni smo. Sto­krat lah­ko pove­mo, kakšni naj bi bili, toda če naj­prej mi sami nismo takšni, je vse zaman. Če nare­di­mo napa­ko, nič hude­ga, poskr­bi­mo, da se bomo pobolj­ša­li in napa­ke ne bomo ponovili.«

Sem v dob­ro­bit vseh? Delam dobro in pošteno?

»Ver­ja­mem v Slo­ve­ni­jo in ver­ja­mem v Slo­ven­ce. Finanč­na sta­bil­nost drža­ve ohra­nja narod in jezik. Če se želi, se da. Zače­tek in konec sta vsem sku­pna, vmes pa je veli­ko pri­lo­žno­sti, da osre­či­mo dru­ge, ko to zmo­re­mo, smo sreč­ni tudi sami. Po tem se nas bodo spo­mni­li. Veli­ko je pogu­mnih in dobrih lju­di, tre­ba je žive­ti tako, da obo­ga­ti­mo lju­di okrog sebe. Daja­ti z name­nom, da nekaj dobiš, ni daja­nje, je pridobivanje.«

 

14. MIKova karavana otroškega smeha

MIKov­ci se že dol­ga leta tru­di­mo del svo­je­ga časa in tru­da poda­ri­ti tudi tistim, ki sami nima­jo možno­sti, da bi si lah­ko pri­vo­šči­li kaj več kot le tisto, kar nuj­no potre­bu­je­jo za življe­nje. Tako je v pre­te­klih dese­tih letih nepo­gre­šljiv dela naše­ga vsak­da­na posta­la skrb za otro­ke iz soci­al­no ogro­že­nih dru­žin. V vseh dese­tih letih, odkar izva­ja­mo pro­jekt MIK-ova kara­va­na otro­ške­ga sme­ha, je brez­plač­ne poči­tni­ce doži­ve­lo že čez 1450 otrok. Tudi v leto­šnjem letu smo sred­stva za brez­plač­no leto­va­nje otrok “zbi­ra­li” s kole­sar­je­njem. In sicer je več kot 50 naših zapo­sle­nih in poslov­nih par­tner­jev v 5. dneh po Slo­ve­ni­ji pre­ko­le­sa­ri­lo več kot 640 km, od Mur­ske Sobo­te do Izo­le. Za vsak pre­ko­le­sar­jen kilo­me­ter smo doni­ra­li v sklad za brez­plač­no leto­va­nje in pri­ko­le­sa­ri­li dovolj sred­stev, da omo­go­či­mo brez­plač­ne poči­tni­ce za kar 100 otrok. Kole­sar­ska tura je pote­ka­la od 24. do 28. maja 2019, od Mur­ske Sobo­te do Izole. 

Med 29. juni­jem in 6. juli­jem je Debe­li Rtič zaje­la MIKo­ma­ni­ja. Že 14. leto zapo­red smo na mor­je odpe­lja­li 100 otrok iz soci­al­no šib­kej­ših dru­žin in neka­te­re naj­mlaj­še MIKov­ce, med 6 in 12 letom sta­ro­sti, ki so v času leto­va­nja stka­li nova pri­ja­telj­stva in ustva­ri­li čudo­vi­te spo­mi­ne, ki jim bodo vedno osta­li v srcih.  Za nji­mi je nepo­za­ben teden, kjer smo jim z MIKo­vi­mi vzgo­ji­te­lji pri­pra­vi­li pester pro­gram ani­ma­cij, ustvar­jal­nih delav­nic in špor­tnih aktiv­no­sti. Na sre­di­ni nji­ho­ve­ga leto­va­nja smo jih obi­ska­li tudi MIKov­ci, ki smo sode­lo­va­li pri orga­ni­za­ci­ji kole­sar­ske ture S srcem na kolo in pre­ži­ve­li z nji­mi dan poln sme­ha in dobre volje. Ver­ja­me­mo v dobro in pozi­tiv­no spo­ro­či­lo naše­ga druž­be­no odgo­vor­ne­ga delo­va­nja in vra­ča­nje druž­bi, sploh naj­mlaj­šim čla­nom, na kate­rih sto­ji pri­ho­dnost vseh nas. Izje­mno smo pono­sni že na 14. gene­ra­ci­jo otrok MIKo­ve kara­va­ne, v vseh letih smo omo­go­či­li poči­tni­ce kar 1450 otro­kom, med kate­ri­mi je veli­ko šte­vi­lo takih, ki so z našo Kara­va­no prvič doži­ve­li poči­tni­ce na morju.