Pogovor brez kravate: Franci Pliberšek, MIK Celje

Inter­vju je bil prvo­tno obja­vljen na sple­tni stra­ni Svet Kapi­ta­la.

Franci Pliberšek: Po načelu »ZKP – Zdrave kmečke pameti«, sem se ravnal vseskozi na svoji poslovni poti in mu ostajam zvest še danes.

Kri­za je lah­ko pri­lo­žnost ali nevar­nost, odvi­sno od tega, kako se člo­vek odzo­ve na situ­a­ci­jo. Pov­sem narav­no je, da lju­dje doje­ma­jo kri­zo kot nevar­no, saj se soo­ča­jo z zao­stre­ni­mi raz­me­ra­mi, a kot je nekoč dejal Albert Ein­ste­in: »Sre­di vsa­ke kri­ze leži tudi veli­ka pri­lo­žnost.« Nobe­ne­ga dvo­ma ni, da smo se zna­šli v kri­znih raz­me­rah. Kje so torej priložnosti?

Pri­lo­žno­sti je danes veli­ko več, kot jih je v »nor­mal­nih« časih, a seve­da je vedno pri­so­tno tudi tve­ga­nje, zato velja, da je potreb­no biti dobro infor­mi­ran ter ime­ti ustre­zno zna­nje. Ure­dni­štvo Sve­ta kapi­ta­la je v tem ozi­ru pri­pra­vi­lo seri­jo krat­kih inter­vju­jev z uspe­šni­mi slo­ven­ski­mi pod­je­tni­ki, ki so nam zau­pa­li neka­te­re manj zna­ne in bolj oseb­ne podrob­no­sti svo­je poti v karieri.

V tokra­tnem pogo­vo­ru izven pisar­ne se nam je pri­dru­žil Fran­ci Pli­ber­šek, mož in oče treh otrok, pod­je­tnik, ki že tri dese­tle­tja vodi svo­je pod­je­tje, kate­re­ga je usta­no­vil še v času štu­di­ja ter ne naza­dnje, gene­ral­ni direk­tor ene­ga naj­u­spe­šnej­ših pod­je­tij za pro­i­zvo­dnjo stavb­ne­ga pohi­štva in zaste­kli­tve objek­tov v Slo­ve­ni­ji – MIK Celje.

Fran­ci Pli­ber­šek nam je raz­kril svo­je otro­ške želje, pod­je­tni­ško pot od prve in edi­ne redne zapo­sli­tve, kje se je zata­kni­lo, kdaj ga je izu­či­lo in kdaj je poten­ci­al­ni neu­speh izko­ri­stil za naj­ve­čji pre­o­brat v svo­jem življenju.

Ste vede­li deni­mo, da je Fran­ci Pli­ber­šek diplo­mi­ral na lju­bljan­ski fakul­te­ti za arhi­tek­tu­ro? Da je kot otrok samo­hra­nil­ke že zelo zgo­daj, kot naj­stnik, začel iska­ti pri­lo­žno­sti za zaslu­žek, da bi raz­bre­me­nil mamo? Ali pa, da se je zgod­ba pod­je­tja MIK Celje zače­la v doma­či gara­ži s pro­da­jo par­ke­tov in ladij­ske­ga poda ter uva­ža­njem letvic in mate­ri­a­lov za uokvir­ja­nje slik?

Danes, pri svo­jih 54 letih, Fran­ci Pli­ber­šek z naj­sta­rej­šim sinom Ale­nom, ki je pre­vzel vode­nje pro­da­je, pono­sno sto­ji na čelu pod­je­tja, ki tre­nu­tno zapo­slu­je med 190 in 200 oseb in še 100 zuna­njih pogod­be­nih sodelavcev.

Vablje­ni k branju!


Kaj ste si v otro­štvu žele­li postati?
Že v otro­štvu so me vzne­mir­ja­li teh­nič­ni pokli­ci pove­za­ni z ustvar­ja­njem upo­rab­nih pro­duk­tov, ki so se kasne­je skri­sta­li­zi­ra­li v nav­du­še­nje nad grad­be­ni­štvom in arhi­tek­tu­ro. Sle­dnjo pot sem kasne­je izbral tudi za štu­dij­sko in svo­je otro­ške želje ure­sni­čil med štu­di­jem na lju­bljan­ski fakul­te­ti za arhi­tek­tu­ro, kjer sem tudi diplomiral.

Kate­ra je bila vaša prva zaposlitev?
Kot otrok samo­hra­nil­ke sem že zelo zgo­daj, kot naj­stnik, začel iska­ti pri­lo­žno­sti za zaslu­žek, da bi raz­bre­me­nil mamo in si pri­do­bil razno­vr­stne izku­šnje. Tako sem opra­vljal šte­vil­na pri­lo­žno­stna in sezon­ska dela od nabi­ra­nja borov­nic in hme­lja, do pomo­či na večjih pose­stvih in pri raz­lič­nih obr­tni­kih. Na fakul­te­ti pa se je poja­vi­la zares moč­na želja, da ustva­rim svo­jo dejav­nost in zač­nem lasten posel. Tako se je rodi­la zgod­ba o MIKu in s tem moja prva pra­va zapo­sli­tev v lastnem podjetju.
Naj­prej sem se ukvar­jal s pro­da­jo par­ke­tov in ladij­ske­ga poda, kasne­je sem to nad­gra­dil v uva­ža­nje letvic in mate­ri­a­lov za uokvir­ja­nje slik. Ko smo zase­dli polo­žaj naj­ve­čje­ga dis­tri­bu­ter­ja v Slo­ve­ni­ji so poslov­ne pri­lo­žno­sti nare­ko­va­le usme­ri­tev v pro­i­zvo­dnjo oken. Tako lah­ko rečem, da sem že 30 let pono­sni zapo­sle­ni v prvi redni služ­bi, v lastnem pod­je­tju MIK Celje.

Na kaj ste naj­bolj pono­sni v svo­ji karieri?
Pono­sen sem na prav vsak korak in odlo­či­tev v zadnjih 30 letih ter na sode­lav­ce, ki so me spre­mlja­li na tej poti. Sku­paj smo ustva­ri­li veli­ko zgod­bo, ki se je zače­la v doma­či gara­ži pri moji mami Mari­ji, v naj­ož­jem kro­gu moje sopro­ge Adri­ja­ne in še dveh sode­lav­cev. V 30 letih smo zgra­di­li zgod­bo o pod­je­tju, ki danes dela viso­ko kako­vo­stno stavb­no pohi­štvo in pre­zra­če­val­ne sis­tem in danes zapo­slu­je med 190 in 200 zapo­sle­nih in še 100 zuna­njih pogod­be­nih sodelavcev.

Od kate­re knji­ge / fil­ma ste naj­več odnesli?
V zadnjem času me je naj­bolj nav­du­ši­la knji­ga Simo­na Sine­ka »Zač­ni­te z zakaj«. Pre­pro­sta logi­ka, ki stre­mi k temu, da se mora­mo vedno, česar­ko­li se loti­mo, vpra­ša­ti »Zakaj bi to nare­di­li?« in nato nada­lju­je­mo še z vpra­ša­nje­ma »Kako bomo to nare­di­li?« in »Kaj bomo nare­di­li?«, da bomo dose­gli zasta­vlje­ni cilj. Sle­dnja knji­ga je mani­fe­sta­ci­ja moje­ga že več­krat pre­iz­ku­še­ne­ga nače­la »ZKP – Zdra­ve kmeč­ke pame­ti«, po kate­ri sem se rav­nal vse­sko­zi na svo­ji poslov­ni poti in ji osta­jam zvest še danes.

Kate­ra je naj­po­memb­nej­ša lek­ci­ja, ki vas jo je življe­nje naučilo?
Raz­mi­šljaj pozi­tiv­no in ne dvo­mi v nič. V vsa­ki ovi­ri se lah­ko skri­va nova pri­lo­žnost. Imaš lah­ko vse, kar si želiš. Pozi­tiv­na narav­na­nost in nepre­sta­na želja po rasti, razvo­ju ter doje­ma­nje težav, kot novih pri­lo­žno­sti, je ena naj­po­memb­nej­ših lek­cij, ki sem jih osvo­jil na svo­ji poti.

Kaj naj­bolj obža­lu­je­te v življe­nju, če sploh kaj?
Trdno ver­ja­mem, da je bila vsa pot, ki sem jo pre­ho­dil do danes, takšna z name­nom, zato ne bi na njej spre­me­nil prav nič. Rad se vra­čam v spo­mi­ne in v 30 letih se jih je nabra­lo veli­ko, tako poslov­nih kot oseb­nih in na kon­cu dne­va sem vedno zno­va hva­le­žen prav vsa­ke­mu dogod­ku, zara­di nje­ga sem danes tu kjer sem in takšen kot sem.

Kate­ra situ­a­ci­ja, ko niste vede­li, ali vam bo uspe­lo vam je osta­la naj­bolj v spominu?
Ko smo naj­prej z mate­ri­a­li za uokvir­ja­nje slik že zače­li uspe­va­ti, sem pre­ko ita­li­jan­skih doba­vi­te­ljev v Slo­ve­ni­jo za dva znan­ca pri­pe­ljal stro­ja za izde­la­vo PVC in lese­nih oken, pri tre­tjem pa se je zalo­mi­lo in to pri naj­ve­čjem poslu, uvo­za cele lini­je za izde­la­vo oken. Čez noč je poslov­ni dogo­vor izpuh­tel jaz pa sem ostal sam z inve­sti­ci­jo par sto tisoč takra­tnih nem­ških mark. Takrat bi lah­ko obu­pal in ogro­zil zdrav posel z mate­ri­a­li za uokvir­ja­nje slik, a sem ovi­ro spre­me­nil v pri­lo­žnost in tako se je rodi­la zgod­ba o MIK oknih, ki nas je v nasle­dnjih dveh dese­tle­tjih izstre­li­la med naj­ve­čje pro­i­zva­jal­ce stavb­ne­ga pohi­štva v Slo­ve­ni­ji in bli­žnji okolici.

Kdo je (bila) najv­pliv­nej­ša ose­ba v vašem življenju?
Zago­to­vo moja mama Mari­ja, ki naju je s sestro vzga­ja­la sama. Sko­zi vzgo­jo in lju­be­zen mi je poka­za­la kaj pome­ni vztraj­nost, trud in moč­na volja za dose­ga­nje zada­nih ciljev. Vse kar je poče­la, zato da bi s sestro ime­la lepo otro­štvo in bi bila čim manj pri­kraj­ša­nja za rado­sti, ki so jih doži­vlja­li naši vrstni­ki, je bil kra­sen zgled in popo­tni­ca za moje odra­šča­nje in kasne­je samo­stoj­no pot.

Kate­ro žive­čo ose­bo ali ose­be naj­bolj obču­du­je­te? Kdo je vaš idol?
Sko­zi življe­nje sem nale­tel na več oseb, ki so me nav­du­ši­le in posta­le moja inspi­ra­ci­ja, tako iz poslov­nih voda, kot iz špor­tnih in kul­tur­nih kro­gov ter humanitarnih.
V poslov­nem sve­tu sta mi naj­bliž­je poslov­ni sve­to­va­lec Bry­ant Tra­cy, s kate­rim sem se sko­zi nje­go­ve knji­ge sre­čal že pred leti, v zadnjem času pa me je podob­no nav­du­šil Simon Sinek.
Med lju­di, ki me nav­du­šu­je­jo sodi­jo tudi uspe­šni slo­ven­ski špor­tni­ki, tako naši roko­me­ta­ši, košar­kar­ji in odboj­kar­ji, pa indi­vi­du­al­ni špor­tni­ki kot sta naši uspe­šni smu­čar­ki Tina in Ilka, obču­du­jem pa tudi pogum, moč in vztraj­nost mla­dih kole­sar­jev Rogli­ča in Poga­čar­ja.

V slo­ven­ski kul­tu­ri me je od nek­daj nav­du­še­val Tomaž Pan­dur, ki ga ome­njam, ne gle­de na to, da ga na žalost ni več med nami. Poslo­vil se je namreč veli­ko pre­zgo­daj, a pečat, ki ga je slo­ven­ska kul­tu­ra sko­zi nje­go­vo ustvar­ja­nje v Špa­ni­ji in Mehi­ki pusti­la na med­na­ro­dni kul­tur­ni sce­ni, je neizbrisljiv.
Moje druž­be­no odgo­vor­no delo­va­nje in udej­stvo­va­nje na huma­ni­tar­nem podro­čju pa se je sko­zi leta raz­vi­ja­lo pod vpli­vom modro­sti in dobrih del Mate­re Tere­ze in Ghan­di­ja, ki sta sve­tu poka­za­la, da se spre­mem­be lah­ko izva­ja­jo tudi brez finanč­ne ali fizič­ne moči. Nju­na misel­nost in dobra dela so bila tista, ki so poleg dru­gih inspi­ra­tiv­nih filan­tro­pov in huma­ni­tar­cev, nav­du­ši­la moj razvoj v druž­be­no odgo­vor­no delo­va­nje. Spr­va zno­traj Rotary sku­pno­sti, pred 15 leti pa tudi v sklo­pu naše­ga pod­je­tja MIK Celje, s kate­rim vsa­ko leto omo­go­či­mo poči­tni­ce za vsaj 100 otrok iz soci­al­no šib­kej­ših dru­žin. Sku­paj nam je uspe­lo polep­ša­ti otro­štvo in s tem pri­spe­va­ti k pozi­tiv­ne­mu razvo­ju že več kot 1750 otrok iz soci­al­no šib­kej­ših družin.

Kate­re vre­dno­te so za vas najpomembnejše?
Že v otro­štvu so mi bile pri­vzgo­je­ne temelj­ne vre­dno­te ob kate­rih sem odra­ščal in jih kasne­je pre­ne­sel tudi v svo­je poslov­no in dru­žin­sko življe­nje. Vzgo­jen sem bil v duhu pošte­no­sti, delav­no­sti, vztraj­no­sti in tru­da za dose­ga­nje zasta­vlje­nih ciljev. To sem pre­ne­sel tudi v naše pod­je­tje in s tem živi­jo tudi moj zaposleni.

Ima­te kakšen neiz­ko­ri­ščen talent?
Že sko­zi štu­dij arhi­tek­tu­re in kasne­je, ko smo se v MIKu spr­va ukvar­ja­li z uva­ža­njem mate­ri­a­lov za uokvir­ja­nje slik, sem pre­po­znal v sebi izo­stren obču­tek za foto­gra­fi­jo, pre­po­zna­va­nje likov­nih del in anti­kvi­tet. Vse to še vedno osta­ja­jo moji hobi­ji, sem stra­sten zbi­ra­telj likov­nih del in sta­rin, sicer talent za enkrat upo­ra­bljam za pro­sti čas in kot svoj hobi, mor­da pa se bo kdaj mani­fe­sti­ral tudi v gale­rij­ski dejavnosti.

Ima­te kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?
Ves čas sem se tru­dil, da bi zasta­vlje­ne cilje tudi ure­sni­če­val, zato popol­no­ma neu­re­sni­če­nih sko­raj­da ni. Gle­de na to, da je moja osnov­na pro­fe­si­ja arhi­tek­tu­ra, v meni še vedno tli želja po načr­to­va­nju sodob­nih objektov.

Vzpo­re­dno z MIKom, sem rea­li­zi­ral s svo­jim arhi­tek­tur­nim zna­njem dva večja pro­jek­ta in sicer izgra­dnjo nove poslov­no-pro­i­zvo­dne stav­be naše­ga pod­je­tja in sta­no­vanj­ski kom­pleks Voj­ni­ška Gmaj­na. A arhi­tek­tur­ne stra­sti me vle­če­jo dalje in v bli­žnji pri­ho­dno­sti načr­tu­jem še dva večja pro­jek­ta, obr­tno cono Voj­nik, ki jo načr­tu­jem na kar 4500 m² in trgo­vsko-poslov­ni cen­ter v Mari­bo­ru ob Euro­par­ku na 14.000 m².

V nasle­dnjem letu želim ure­sni­či­ti tudi več­le­tne sanje o izgra­dnji in odpr­tju MIKo­ve­ga inšti­tu­ta dr. Petra Nova­ka na 4000 m². Z njim bomo nad­gra­di­li in obo­ga­ti­li našo razvoj­no-raz­i­sko­val­no dejav­nost na podro­čju pre­zra­če­val­nih naprav in ener­get­skih sana­cij ter celo­vi­te­ga načr­to­va­nja adap­ta­cij ozi­ro­ma novo­gra­denj objek­tov, z name­nom zago­ta­vlja­nja zdra­vih bival­nih pogo­jev in pre­pre­če­va­nja sin­dro­ma bol­nih stavb.

S podob­ni­mi name­ni se lote­va­mo tudi izbolj­še­va­nja bival­nih pogo­jev v slo­ven­skih šolah sko­zi pro­jekt »bre­zo­gljič­ne ozi­ro­ma sona­rav­ne – zdra­ve šole«, s kate­rim upam, da bomo v pri­ho­dno­sti z rav­na­te­lji, ki so se pri­dru­ži­li pro­jek­tu nare­ko­va­li trend bolj zdra­vih šol in s tem pri­ho­dnjih generacij.

Naše pod­je­tje in raz­i­sko­val­ni inšti­tut dr. Petra Nova­ka sta sku­paj CER-om, inšti­tu­tom ZRMK, inže­nir­sko in arhi­tek­tur­no zbor­ni­co ter dru­gi­mi, pobu­dni­ka za mer­je­nje kako­vo­sti zra­ka, fizi­kal­nih lastno­sti (hrup, ener­gi­ja in osve­tlje­nost) v učil­ni­cah in v pri­ho­dno­sti tudi v dru­gih jav­nih usta­no­vah, kot so vrt­ci, bol­ni­šni­ce, itd. Naši osre­dnji cilji so izbolj­ša­ti kako­vost sve­že­ga zra­ka, zmanj­ša­ti vdor zuna­nje­ga hru­pa, zašči­ti zdrav­je učen­cev in uči­te­ljev v sezo­nah viru­snih obo­lenj. Prav tako je naš cilj z ener­get­sko varč­nim pre­zra­če­va­njem zni­ža­ti ne le vzdr­že­val­ne stro­ške šol, ampak tudi zmanj­ša­ti odso­tno­sti otrok zara­di bole­zni, raz­bre­me­ni­ti zdra­vstvo, in s tem zmanj­ša­ti bol­ni­ške odso­tno­sti star­šev ter pora­bo sred­stev za kri­tje bol­ni­ške odso­tno­sti za nego otrok.

Še eden od pro­jek­tov, ki si ga želim ure­sni­či­ti je tudi obu­di­tev ozi­ro­ma izgra­dnja slo­ven­ske Cami­no poti in z njo vzpo­sta­vi­tev potreb­ne infra­struk­tu­re od izgra­dnje poti do name­sti­tve­nih kapa­ci­tet pove­za­nih v slo­ven­ske pame­tne vasi. S pre­da­jo pod­je­tja nasle­dni­kom, mojim otro­kom, v nasle­dnjih nekaj letih, bo časa za arhi­tek­tur­ne pro­jek­te še več.

Če bi bili sami svoj men­tor, kakšen nasvet bi si dali?
Ver­je­mi. Vztra­jaj. Ne posta­vljaj si meja. Moje izku­šnje, pozi­tiv­ne in tiste manj pozi­tiv­ne, so me sko­zi mojo pot ves čas in me še vedno men­to­ri­ra­jo. Naj­po­memb­nej­še iz vseh teh nau­kov so rav­no ti tri­je nasve­ti in »ZKP – zdra­va kmeč­ka pamet«, ki sem jim ostal zvest in so se obrestovali.

Pogledi uspešnih podjetnikov o viziji Slovenije

Pogledi uspešnih podjetnikov o viziji Slovenije

Inter­vju je bil obja­vljen na sple­tnem por­ta­lu Priložnost.Eu

1. Kakšna je vaša vizi­ja Slovenije?

Našo Slo­ve­ni­jo vidim kot drža­vo, v kate­ri bi se mora­li poli­ti­ki neha­ti obre­me­nje­va­ti s pre­te­klo­stjo in obtož­ba­mi. Čas je, da konč­no pri­sluh­ne­jo in usme­ri­jo svo­je moči in deja­nja v pri­ho­dnost. Zgo­do­vi­na je izje­mno pomemb­na, biti mora­mo pono­sni na svo­je kore­ni­ne, a tre­ba se je tudi vpra­ša­ti, kakšno zapu­šči­no bomo s takšnim poče­tjem pusti­li svo­jim otro­kom in vnu­kom. Želel bi si, da se zač­ne poli­ti­ka ukvar­ja­ti z drža­vo in drža­vlja­ni ter pre­ne­ha s poli­tič­ni­mi igri­ca­mi in med­se­boj­ni­mi obtoževanji.

Tre­ba je pote­gni­ti črto in posta­vi­ti nova pra­vi­la ter ure­di­ti sis­tem tako, da bo delal v dobro drža­ve in drža­vlja­nov. Tako, kot so to nare­di­le neka­te­re drža­ve Vzho­dne Evro­pe, npr. Polj­ska in Češka, ki so nas po napred­ku in razvo­ju že pre­hi­te­le. Ver­ja­mem, da je sve­tla pri­ho­dnost Slo­ve­ni­je v rokah stro­kov­nja­kov, ki zna­jo in želi­jo našo drža­vo posta­vi­ti na noge ter lju­dem omo­go­či­ti dostoj­no življenje.

»Le pri­lo­žnost jim je tre­ba dati in jim pusti­ti, da se izkažejo.«

Poli­ti­ki se mora­jo pre­ne­ha­ti deli­ti na leve in desne, loči­ti se mora­jo le še na dobre in slabe.

2. Kakšne pri­lo­žno­sti name­nja­te mladim?

Naše pod­je­tje je usmer­je­no v zapo­slo­va­nje mla­dih in nadar­je­nih lju­di, ki so stro­kov­nja­ki na svo­jih podro­čjih in se želi­jo pre­iz­ku­si­ti v bran­ži stavb­ne­ga pohi­štva. V ta namen smo obli­ko­va­li model Kari­er­ne­ga men­tor­stva, ki mla­de­mu in per­spek­tiv­ne­mu kadru ponu­ja ustvar­jal­ni poslov­ni pro­stor, v kate­rem se bo lah­ko kari­er­no raz­vil kot posa­me­znik in kot del MIKo­ve­ga tima. Mla­dim, ki jih zapo­sli­mo pre­ko pro­gra­ma Kari­er­ne­ga men­tor­stva, je za men­to­ri­ra­nje na raz­po­la­go naš vod­stve­ni kader. Pomemb­no je, da spo­zna­jo vse pro­ce­se dela v našem pod­je­tju in to zna­nje upo­ra­bi­jo pri svo­jem delu, v kate­rem se bodo pove­zo­va­li vsi oddel­ki. V pod­je­tju MIK meni­mo, da za obli­ko­va­nje zares kako­vo­stne­ga kadra potre­bu­je­mo vsaj dve leti, odvi­sno seve­da od polo­ža­ja, lah­ko tudi do 5 let, da se vzpo­sta­vi­jo vse kemi­je in pove­za­ve zno­traj pod­je­tja ter da zapo­sle­ni osvo­ji­jo zna­nje o vseh delov­nih pro­ce­sih. Šele, ko zapo­sle­ni pozna delo­va­nje pod­je­tja v dno duše in nje­go­ve biti, lah­ko posta­ne zares kako­vo­sten kader na svo­jem podro­čju, ki dopol­nju­je celo­to MIK tima.

3. Kako Evrop­ska uni­ja kori­sti vaše­mu podjetju?

Z vsto­pom v EU so se odpr­le doda­tne poslov­ne možno­sti tudi v naši bran­ži. Kot čla­ni EU smo kre­di­bil­nej­ši pro­i­zva­ja­lec in uvo­znik v drža­ve izven EU, kar pozi­tiv­no vpli­va na naše poslo­va­nje pre­ko luže ter v dru­gih drža­vah, ki ceni­jo evrop­sko kako­vost. Skle­pa­nje poslov in pri­do­bi­va­nje grad­be­nih pro­jek­tov se je v našem poslo­va­nju po vsto­pu v EU tako še okre­pi­lo, tudi na podro­čju poslo­va­nja s čla­ni­ca­mi EU. Naš polo­žaj smo naj­bolj okre­pi­li v Nem­či­ji, kjer ima­mo svo­jo podru­žni­co v Münchnu.

4. Zakaj je pomemb­no, da gre­do mla­di na voli­tve za Evrop­ski parlament?

Ver­ja­mem, da je pri­ho­dnost v mla­dih gene­ra­ci­jah. Moja želja je, da bi bili mla­di osve­šče­ni o pomemb­no­sti nji­ho­ve­ga soo­bli­ko­va­nja druž­be z orod­ji, do kate­rih so upra­vi­če­ni, da jih upo­ra­bi­jo in z nji­mi vpli­va­jo na razvoj naše druž­be zno­traj EU. Med temi orod­ji je naj­po­memb­nej­ša volil­na pra­vi­ca, s kate­ro daje­mo možnost, da se sli­ši­jo v EU gla­so­vi naših pra­vih lju­di, pred­stav­ni­kov Slo­ve­ni­je. Ti nam bodo utr­li in utr­di­li polo­žaj v EU, ki bo pri­po­mo­gel k razvo­ju in bla­go­sta­nju doma. Za naše pred­stav­ni­ke na evrop­skem poli­tič­nem par­ke­tu bi si želel, da bi se za nji­mi raz­le­gal tako dober glas in odlič­ni rezul­ta­ti, kot za naši­mi špor­tni­ki in kul­tur­ni­ki, ki dose­ga­jo v tuji­ni vrhun­ske rezultate.

Dober direktor ne ostaja zaprt med stenami svoje pisarne

Inter­vju je bil obja­vljen na sple­tnem por­ta­lu Pro­pro, Avtor: Jure Habbe

Fran­ci Pli­ber­šek, lastnik in gene­ral­ni direk­tor pod­je­tja MIK Celje, je pod­je­tnik, pre­da­va­telj, vizi­o­nar ter tudi dina­mi­čen in zani­miv sogovornik.

Pove­dal bi lah­ko, kako so se v začet­ku leto­šnje­ga leta z eki­po sode­lav­cev pov­zpe­li na Kili­ma­nja­ro, 5.895 m viso­ko goro v Tan­za­ni­ji. In bili naj­bolj vese­li, da so se vsi sreč­no vrni­li domov. Prav tako bi lah­ko opi­sal, kako sta z nek­da­njo sode­lav­ko napi­sa­la knji­go Vse­mo­goč­ni v ogle­da­lu, ki jo je publi­cist­ka Man­ca Košir ozna­či­la za slo­ven­sko pri­če­va­nje o zako­nu za uspeh, pri­mer­lji­vo sve­tov­ni uspe­šni­ci The Secret. Ali pa bi poja­snil, da one­sna­žen zrak v pro­sto­rih pov­zro­či več pljuč­ne­ga raka kot kajenje.

Ven­dar sva tokrat govo­ri­la o kadro­va­nju in vodenju.

Novem­bra lani ste obja­vil, da išče­te dva talen­ti­ra­na kan­di­da­ta s trženj­ski­mi ali vod­stve­ni­mi izku­šnja­mi za men­tor­ski pro­gram. Kakšna sta bila odziv in kako­vost kan­di­da­tov, gle­de na to, da poziv delu­je dokaj stro­go in je bilo tre­ba pri­ja­vo odda­ti kot video predstavitev?

Odziv na naše MIKav­no kari­er­no men­tor­stvo je bil dober. Pogo­je smo name­no­ma posta­vi­li na viš­ji nivo, da smo pri­te­gni­li le naj­bolj resne in dovolj moti­vi­ra­ne kan­di­da­te. Takšne, ki se ne boji­jo novih izzi­vov ter so pri­pra­vlje­ni trdo dela­ti in se uči­ti, da bi bili kar se da uspe­šni. Tako na lastni kari­er­ni poti, kot tudi v našem pod­je­tju. MIK Celje je ves čas odprt in narav­nan v zapo­slo­va­nje mla­dih sode­lav­cev, v kate­re vla­ga­mo naše zna­nje in jim poma­ga­mo, da se raz­vi­je­jo v kako­vo­sten in suve­ren kader.

Kot je raz­vi­dno, gre za bodo­či vod­stve­ni polo­žaj v vašem pod­je­tju. Kate­re so ključ­ne oseb­no­stne lastno­sti in vešči­ne, ki jih pri­ča­ku­je­te pri kan­di­da­tu, da bi ga spre­je­li v takšen program?

Ključ­ne oseb­no­stne vešči­ne, ki jih išče­mo, so viso­ka moti­vi­ra­nost za delo, suve­re­nost, lastno raz­mi­šlja­nje izven okvir­jev ter stal­na pri­pra­vlje­nost za iska­nje novih pri­sto­pov in reši­tev za še izbolj­ša­no delo in še bolj­še poslov­ne rezultate.

Iz obja­ve je raz­vi­dno, da v pod­je­tju uva­ja­te nov model kari­er­ne­ga men­tor­stva, ki tra­ja dve leti. Za kakšen model gre in kakšna je nje­go­va vsebina?

Namen Kari­er­ne­ga men­tor­stva je mla­dim in per­spek­tiv­nim ponu­di­ti ustvar­ja­len poslov­ni pro­stor, v kate­rem se bodo lah­ko kari­er­no raz­vi­li kot posa­me­zni­ki in kot del MIKo­ve­ga tima. Kan­di­da­tu bo za men­tor­stvo ves čas na raz­po­la­go naše vod­stvo. Pomemb­no je, da spo­zna vse pro­ce­se dela v pod­je­tju in to zna­nje upo­ra­bi pri svo­jem delu, v kate­rem se bodo pove­zo­va­li vsi oddelki.

Meni­mo, da je za obli­ko­va­nje zares kako­vo­stne­ga kadra potreb­no vsaj dve leti, da se vzpo­sta­vi­jo vse kemi­je in pove­za­ve zno­traj pod­je­tja in osvo­ji zna­nje o vseh delov­nih pro­ce­sih. Šele, ko pozna delo­va­nje pod­je­tja v dno duše in nje­go­ve biti, lah­ko posta­ne resnič­no kako­vo­sten vod­ja tima svo­je­ga podro­čja, ki dopol­nju­je celo­to MIK tima.

Veza­no na kadro­va­nje nasploh v pod­je­tju upo­ra­blja­te pose­ben način, ki pote­ka v več fazah.

Pri vsa­kem raz­pi­su naj­prej pote­ka izbi­ra­nje kan­di­da­tov za uvo­dne raz­go­vo­re, kjer jim pred­sta­vi­mo naše pod­je­tje in način dela. Na mar­si­ka­te­rem obra­zu se že takrat pre­po­zna kan­di­da­te, ki bodo na kon­cu v ožjem izbo­ru. Na uvo­dnem raz­go­vo­ru poleg svo­je pred­sta­vi­tve izpol­ni­jo tudi naše zapo­sli­tve­ne for­mu­lar­je, ki teme­lji­jo na psi­ho­lo­ško zasno­va­nih vpra­šal­ni­kih, na kate­re kan­di­da­ti odgo­var­ja­jo intu­i­tiv­no. Iz odgo­vo­rov se da lepo izpe­lja­ti oseb­no­stni in pro­fe­si­o­nal­ni pro­fil posa­me­zne­ga kandidata.

Ko je kan­di­dat izbran, da se pri­dru­ži MIKo­vi dru­ži­ni, se zač­ne uva­ja­nje v delo na nje­go­vem podro­čju. Pomem­ben del je sezna­ni­tev z vse­mi podro­čji dela in oddel­ki ter vse­mi faza­mi delov­nih pro­ce­sov v našem pod­je­tju. Ver­ja­mem, da so le zapo­sle­ni, ki so izo­bra­že­ni o celo­vi­ti sli­ki naše dejav­no­sti, kva­li­te­tni sode­lav­ci. In prav tako ver­ja­mem, da brez tako osvo­je­ne­ga zna­nja ne more­jo dovolj kako­vo­stno opra­vlja­ti dela zno­traj veli­ke­ga pod­je­tja kot je MIK Celje.

Ste uspe­šen gospo­dar­stve­nik, kar je nelo­člji­vo pove­za­no z vode­njem. Kate­re so vaše ključ­ne vre­dno­te pri vode­nju, s kate­ri­mi dose­ga­te svo­je poslov­ne uspehe?

Pri vode­nju se vedno rav­nam po nače­lih ZKP (Zdra­ve Kmeč­ke Pame­ti). Poslu­jem pre­u­dar­no, ven­dar je veli­ko­krat potreb­no spre­je­ti dolo­če­na tve­ga­nja, ki pri­ne­se­jo konč­ni uspeh. Bistven mi je tudi stik z moji­mi zapo­sle­ni­mi. Sem direk­tor, ki ga boste našli tako v teh­nič­nem sek­tor­ju, kot v pro­da­ji, pro­i­zvo­dnji, skla­di­šču in na tere­nu. Ver­ja­mem, da je dober direk­tor tisti, ki ne osta­ja zaprt med šti­ri­mi ste­na­mi svo­je pisarne.

Po dru­gi stra­ni pa je zago­to­vo zani­mi­vo tudi mne­nje, kate­re so naj­bolj pogo­ste napa­ke pri vode­nju, ki jih opa­ža­te pri svo­jih kole­gih, torej direk­tor­jih dru­gih podjetij?

Menim, da je lah­ko uso­dna napa­ka izgu­ba sti­ka s svo­ji­mi zapo­sle­ni­mi. Ko enkrat pod­je­tje pre­i­de iz majh­ne­ga v veli­ko, se direk­tor­ji več­krat mor­da izgu­bi­mo v papi­ro­lo­gi­jah in veli­kih pro­jek­tih ter poza­bi­mo na tiste, ki so nam poma­ga­li zgra­di­ti pod­je­tje, svo­je zapo­sle­ne. Zato sem si oblju­bil, da bom v pod­je­tje vedno vpet na enak način, kot ko smo bili na začet­ku le tri­je in zdaj, ko nas je že več kot 180. Osta­jam pove­zan s svo­ji­mi zapo­sle­ni­mi. To je tisto, kar nas ohra­nja in žene naprej.

V naji­nem pogo­vo­ru ste dejal, da lju­di bere­te z obra­za. Gre za pri­ro­je­no spo­sob­nost in obču­tek, ali upo­ra­blja­te kakšno poseb­no metodo?

Intu­i­ci­ja je veli­ka pred­nost v poslu, obču­tek za lju­di, za ener­gi­je, ki jih odda­ja­jo, me je vedno spre­mljal, z izku­šnja­mi se le še bolj izo­stri. Zani­ma­jo pa me tudi raz­lič­ni znan­stve­ni pri­sto­pi in psi­ho­lo­ške teo­ri­je, tudi ta, ki se ori­en­ti­ra po obra­znih pote­zah in mimiki.

Ko sva se posla­vlja­la, ste ome­nil, da v svo­ji pisar­ni nima­te raču­nal­ni­ka, kar ima v dana­šnjem digi­ta­li­zi­ra­nem poslov­nem oko­lju naj­brž svo­je pred­no­sti in slabosti?

Vse, kar moram opra­vi­ti, nare­dim pre­ko tele­fo­na in tablič­ne­ga raču­nal­ni­ka. V dobi sodob­nih teh­no­lo­gij in gle­de na dej­stvo, da sem več na tere­nu in med svo­ji­mi zapo­sle­ni­mi kot v svo­ji pisar­ni, mi ti dve teh­no­lo­gi­ji pov­sem ustre­za­ta in omo­go­ča­ta delo od povsod.