Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Franci Pliberšek, lastnik in direktor MIK Celje

Inter­vju je bil prvo­tno obja­vljen na sple­tni stra­ni Svet kapi­ta­la.

Direk­tor lastne­ga pod­je­tja, ki nudi kruh sko­raj 300 dru­ži­nam, je pri­znan pre­da­va­telj na podro­čju mene­džmen­ta in vode­nja pod­je­tij ter velik lju­bi­telj ume­tno­sti, špor­ta in poto­vanj, pred­vsem pa je tudi mož in oče treh živah­nih najstnikov.
Štu­di­ral je arhi­tek­tu­ro in grad­be­ni­štvo in že za čas štu­di­ja odprl popol­dan­sko obrt ter začel izde­lo­va­ti ladij­ski pod in par­ket. Pod­je­tje je usta­no­vil leta 1990, ključ­na pa je bila odlo­či­tev leta 1998, ko so zače­li izde­lo­va­ti tudi okna. MIK Celje je danes eno naj­u­spe­šnej­ših pod­je­tij za pro­i­zvo­dnjo stavb­ne­ga pohi­štva in zaste­kli­tve objek­tov v regi­ji, do tega pa so pri­šli z direk­tor­je­vim vodi­telj­skim nazo­rom po zako­nih ZKP – zdra­va kmeč­ka pamet.

Kako začnete jutra?

Jutra­nji čas mi tako ob delav­ni­kih kot ob pro­stih dneh veli­ko pome­ni. To je čas, ki ga posve­tim sebi, svo­jim mislim, ko dam pro­sto pot kre­a­tiv­no­sti. Jutra zače­njam s spre­ho­dom v nara­vo, v gozd, ki je v bli­ži­ni moje­ga doma. Spre­ho­de name­njam raz­mi­šlja­nju o dne­vu, ki je pred mano, posta­vim si dnev­ne pri­o­ri­te­te in raz­mi­šljam o pro­jek­tih, ki že teče­jo in so pred mano. Jutra­nje stal­ni­ce so tudi zdrav zaj­trk in jutra­nja telo­vad­ba ter pre­bi­ra­nje jutra­njih novic.

Koliko ur na dan delate?

Kot pod­je­tnik, ki je z lastni­mi roka­mi v 30 letih ustva­ril pod­je­tje s 180 zapo­sle­ni­mi in še 100 zuna­nji­mi sode­lav­ci, sem ves čas vpet v doga­ja­nje v pod­je­tju, živim in diham z njim, zato bi bilo vre­dno­ti­ti moj delav­nik v urah pre­več posplo­še­no. Lah­ko le rečem, da pri­ha­jam zgo­daj zju­traj v pod­je­tje in ga veči­no­ma zapu­ščam zadnji ozi­ro­ma v druž­bi svo­jih naj­ož­jih sode­lav­cev v vod­stvu naše­ga podjetja.

Ste lastnik in direktor enega najuspešnejših podjetij za proizvodnjo stavbnega pohištva in zasteklitve objektov v Sloveniji. Kakšen vodja ste?

Pri vode­nju se vedno rav­nam po nače­lih zdra­ve kmeč­ke pame­ti, poslu­jem pre­u­dar­no, ven­dar je veli­ko­krat tre­ba spre­je­ti tudi dolo­če­na tve­ga­nja, ki pri­ne­se­jo konč­ni uspeh. Bistven mi je tudi stik z moji­mi zapo­sle­ni­mi – sem direk­tor, ki ga boste našli tako v teh­nič­nem sek­tor­ju kot v pro­da­ji, pro­i­zvo­dnji, skla­di­šču in na tere­nu. Menim, da je uso­dna napa­ka vsa­ke­ga pod­je­tni­ka in direk­tor­ja izgu­ba sti­ka s svo­ji­mi zapo­sle­ni­mi. Ko enkrat pod­je­tje pre­i­de iz majh­ne­ga v veli­ko, se direk­tor­ji več­krat lah­ko izgu­bi­mo v papi­ro­lo­gi­jah in veli­kih pro­jek­tih ter poza­bi­mo na tiste, ki so nam poma­ga­li zgra­di­ti pod­je­tje, naše zapo­sle­ne. Zato sem si oblju­bil, da bom v pod­je­tje vedno vpet na enak način, namreč ena­ko zdaj, ko nas je že več kot 180, kot na začet­ku, ko smo bili le tri­je. Osta­jam pove­zan s svo­ji­mi zapo­sle­ni­mi, to je tisto, kar nas ohra­nja in žene naprej.

Ste soavtor knjige Vsemogočni v ogledalu. Kako je zapisano v knjigi prispevalo k vašemu osebnemu razvoju ter sreči in strasti zaposlenih v MIK Celje?

Knji­ga »Vse­mo­goč­ni v ogle­da­lu« govo­ri o mojih življenj­skih izku­šnjah in modro­stih, ki sem jih pri­do­bil na svo­ji poti. Vse­ka­kor je knji­ga potr­di­tev moje­ga nači­na raz­mi­šlja­nja in življe­nja, ki sem ga vpe­ljal tudi v kor­po­ra­tiv­no kul­tu­ro naše­ga pod­je­tja. Tako kot pri vode­nju pod­je­tja so tudi moja nače­la in vre­dno­te zgra­je­ni na nače­lu zdra­ve kmeč­ke pame­ti in eno teh načel je »več, kot daješ, več imaš«. Tako smo vsi v našem MIKu pre­da­ni druž­be­no odgo­vor­ne­mu delo­va­nju in pomo­či manj pri­vi­le­gi­ra­nim poleg seve­da naše­ga osnov­ne­ga poslan­stva, ki je glav­ni motor vse­ga naše­ga ustvar­ja­nja, pro­i­zvo­dnje in sto­ri­tev: »izbolj­še­va­ti kako­vost bivanja«.

Bili ste imenovani za Naj Celjana. Kako bi po vašem mnenju ljudje postali boljši občani ali državljani?

Vse­ka­kor motiv moje­ga delo­va­nja niko­li niso bili razni nazi­vi, je pa lepo in pri­je­tno, ko sta tvo­je delo in trud opa­že­na. Naziv ni izha­jal le iz moje­ga pod­je­tni­ške­ga izho­di­šča, tem­več tudi iz moje­ga druž­be­no odgo­vor­ne­ga delo­va­nja in vra­ča­nja lokal­ne­mu oko­lju, v kate­rem mi je uspe­lo ustva­ri­ti naše pod­je­tje. Ne le, da je naš MIK eden bolj pre­po­znav­nih pro­i­zva­jal­cev stavb­ne­ga pohi­štva ne le v Slo­ve­ni­ji, mar­več tudi na oze­mlju sre­dnje in juž­ne Evro­pe, aktiv­ni smo tudi v druž­be­no odgo­vor­nem delo­va­nju. Že 14 let zapo­red vsa­ko leto omo­go­či­mo leto­va­nje na mor­ju 100 otro­kom iz soci­al­no šib­kih dru­žin iz vse Slo­ve­ni­je, že 19 let pod­pi­ra­mo slo­ven­ski klub­ski šport, smo spon­zor Celj­ske­ga roko­me­tne­ga klu­ba, v letih naše­ga poslo­va­nja pa smo že poma­ga­li tudi mno­gim mla­dim ume­tni­kom, kul­tur­ni­kom in športnikom.

Se ukvarjate s športom?

Ver­ja­mem, da je za pre­ma­go­va­nje pod­je­tni­ških izzi­vov pomemb­na ne le dobra psi­ho­lo­ška pri­pra­vlje­nost, mar­več tudi tele­sna, zato svoj pro­sti čas posve­čam nego­va­nju raz­lič­nih špor­tov – od kole­sar­je­nja do poho­dni­štva, pla­va­nja in smu­ča­nja, pa tudi medi­ta­ci­ji in duhov­nim vajam.

Katere so vaše najslajše razvade?

Zelo uži­vam v kuli­na­rič­nih raz­va­ja­njih, poto­va­njih in odkri­va­nju novih kra­jev in kul­tur. Slad­ka raz­va­da je tudi pre­mi­ka­nje lastnih špor­tnih mej­ni­kov, pa naj bo to v obli­ki pre­ko­le­sar­je­ne celo­tne Slo­ve­ni­je, tre­kin­ga po Hima­la­ji ali leto­šnje­ga vzpo­na s sode­lav­ci in pri­ja­te­lji na naj­viš­jo goro Afri­ke, Kilimandžaro.

Katera knjiga vas je nazadnje navdušila?

Naza­dnje me je nav­du­ši­la knji­ga Simo­na Sine­ka »Zač­ni z zakaj«, ki govo­ri o osmi­šlja­nju stva­ri in poslo­va­nja, začen­ši z vpra­ša­njem »Zakaj?«. Torej, zakaj nekaj poč­ne­mo, saj lah­ko le tako svo­je spo­sob­no­sti in stra­sti uskla­di­mo s svo­ji­mi vre­dno­ta­mi. Prav tako mi je bli­zu nje­go­va misel, ki pra­vi tako­le: »Trdo delo za nekaj, kar nam ni mar, se ime­nu­je stres. Trdo delo za nekaj, kar ima­mo radi, se ime­nu­je strast.«

Kje boste letos dopustovali?

Kma­lu se z dru­ži­no ob ženi­nem okro­glem roj­stnem dne­vu odpra­vlja­mo na kraj­še poto­va­nje po juž­ni Ita­li­ji, mor­ske poči­tni­ce pa po nava­di pre­ži­vlja­mo v našem avto­do­mu na enem od hrva­ških oto­kov. Vsaj dva­krat letno pa si vza­mem čas tudi za medi­ta­ci­jo in duhov­ne vaje v tiši­ni. To pole­tje načr­tu­jem tudi pre­ho­di­ti pot El Cami­no v tiši­ni. Maja pa bom s svo­ji­mi sode­lav­ci, poslov­ni­mi par­tner­ji in pri­ja­te­lji že četr­tič pre­ko­le­sa­ril celo­tno Slo­ve­ni­jo v sklo­pu MIKo­ve dobro­del­ne kole­sar­ske ture »S srcem na kolo«.