MIKovci se že dolga leta trudimo del svojega časa in truda podariti tudi tistim, ki sami nimajo možnosti, da bi si lahko privoščili kaj več kot le tisto, kar nujno potrebujejo za življenje. Tako je v preteklih desetih letih nepogrešljiv dela našega vsakdana postala skrb za otroke iz socialno ogroženih družin. V vseh desetih letih, odkar izvajamo projekt MIK-ova karavana otroškega smeha, je brezplačne počitnice doživelo že skoraj 1000 otrok. V letošnjem letu bomo tako sredstva za brezplačno letovanje otrok “zbirali” s kolesarjenjem. In sicer bo več kot 50 naših zaposlenih in poslovnih partnerjev v 5. dneh po Sloveniji prekolesarilo več kot 570 km (od Murske Sobote do Izole). Za vsak prekolesarjen kilometer bo naše podjetje doniralo v sklad za brezplačno letovanje 1 eur, na koncu pa bomo zbrani znesek podvojili, tako, da bi prikolesarili dovolj sredstev, da bi lahko omogočili brezplačne počitnice za kar 200 otrok.
S srcem na kolo – srčna akcija našega podjetja
MIKovci se že dolga leta trudimo del svojega časa in truda podariti tudi tistim, ki sami nimajo možnosti, da bi si lahko privoščili kaj več kot le tisto, kar nujno potrebujejo za življenje.
Tako je v preteklih desetih letih nepogrešljiv del našega vsakdana postala skrb za otroke iz socialno ogroženih družin. V vseh desetih letih, odkar izvajamo projekt MIK-ova karavana otroškega smeha, smo brezplačne počitnice omogočili že skoraj 1000 otrokom.
V letošnjem letu smo se odločili sredstva za brezplačno letovanje zbrati s kolesarjenjem – akcijo smo poimenovali ‘S srcem na kolo’. Več kot 100 kolesarjev, naših zaposlenih in poslovnih partnerjev, v tem trenutku kolesari na 5‑dnevni, 540 kilometrov dolgi etapi od Murske Sobote do Izole.
S štartom v petek, 22. aprila, izpred našega salona v Murski Soboti smo krenili proti Celju. Močni sončni žarki so nas tako ogreli, da je bila pot od Murske Sobote mimo MIK-ovega salona v Mariboru, Slovenske Bistrice, Slovenskih Konjic, Vojnika in vse do Salona v Celju mala malica.
Drugi dan, v soboto, 23. aprila, smo kljub slabši vremenski napovedi vendarle kolesarili po suhih cestah Kozjanskega, Bizeljskega in Krškega gričevja ter po prevoženih 125 kilometrih prispeli na cilj v Novo mesto.
Da hladnejše vreme in dežne kaplje niso ovira, če le obstaja dober namen, smo dokazali tretji dan. Na hladno dolenjsko jutro smo krenili proti Kranju. Topel čaj in malica v MIK-ovem salonu v Ljubljani sta bila dovolj, da smo premagali dež in uspešno prispeli na cilj 102 kilometra dolge tretje etape.
Danes smo na četrti etapi, ki nas vodi iz Kranja v Novo Gorico, jutri pa zaključimo našo karavano v našem salonu v Izoli.
Za vsak prekolesarjen kilometer bo naše podjetje doniralo v sklad za brezplačno letovanje kar 200 otrok.
Več o sami akciji si lahko preberete na: https://mik-ce.si/s‑srcem/.
Anketa revije Finance je pokazala, da po mnenju mnogih sodim med najboljše direktorje v Sloveniji. To si štejem v veliko čast in še dodatno potrditev samemu sebi, da delam prav ter da čas in trud, ki ju vložim v svoje podjetje in ljudi, nista zaman.
Članek »Odprto pismo Francija Pliberška: Kaj bomo Slovenci pustili otrokom in vnukom in kako bomo živeli jutri?« je bil s strani redakcije Financ uvrščen na 1. mesto med članki leta 2014 v Financah. Dejstvo, da je moje razmišljanje oz. družbena kritika, najbolj bran članek revije Finance v letu 2014, veliko pove…
Članek najdete na naslednji povezavi: TOP ČLANKI 2014, lahko pa si ga preberete tudi na tej spletni strani (spodaj).
Odprto pismo slovenski vladi, politikom in sindikatom
Sem podjetnik. Sem oče in mož. Sem človek. Sem globoko razočarani Slovenec, ki se trudi v vsej tej zmešnjavi uspešno voditi svoje podjetje in zagotoviti svojim zaposlenim delovna mesta, pravično plačilo in dostojno življenje. Pred dvema letoma sem z javnim pismom vlado in sindikate pozval k določenim spremembam, ki bi nam pomagale iz situacije v kateri smo se znašli Slovenci. Danes še bolj razočaran in zaskrbljen gledam to našo državo in saj se v tem času naš položaj ni niti kanček izboljšal, lahko bi trdilo, da se je celo precej poslabšal. Vem, da nas je v Sloveniji veliko takih, ki se trudimo in spodbujamo, iščemo rešitve in v svojih podjetjih malo da ne čaramo, da lahko preživimo in vsaj na tak način pripomoremo k reševanju situacije v kateri smo se znašli. A ni nam lahko, kdorkoli misli, da smo privilegirani, ker imamo svoja podjetja, trdega dela verjetno še nikoli ni izkusil. Svoje podjetje sem ustvaril sam, iz nič, in ga skupaj s sodelavci razvil v enega največjih v naši branži, ki skrbi za skupaj skoraj 300 družin. In danes, po skoraj 25 letih trdega dela, me skoraj na vsakem koraku čakajo nerazumne ovire, gluha ušesa in slepi birokrati, ki se na vse način dobesedno trudijo preprečiti kakršenkoli napredek in razvoj.
Če želimo biti uspešni, moramo biti v prvi fazi konkurenčni. Toda kako naj bodo slovenska podjetja konkurenčna tujim, ko pa poslujemo v neprimerljivo bolj zahtevnih in umetno oteženih pogojih? Domače banke smo dokapitalizirali, a od njih še zmeraj ne dobimo servisa in storitev kot jih za konkurenčnost potrebujemo. Tuje banke pa so seveda izkoristile situacijo v Sloveniji in slovenskim podjetjem ponudile pogoje, ki so daleč od ugodnega ali primerljivega s tem kar nudijo domačim podjetjem, a kljub vsemu, edina izbira, ki jo imamo in kot zgleda bo še nekaj časa tako, saj kljub dokapitalizaciji naše banke še vedno ne služijo svojemu namenu. Mladi intelektualci, mladi obrtniki odhajajo v tujino, kjer jih sprejemajo odrtih rok, saj se zavedajo dodane vrednosti njihovega znanja in pridnosti. Po uradnih podatkih, se je v letu 2012 iz Slovenije odselilo kar 8.191 Slovencev, večinoma mladih in izobraženih, kar je državo stalo cca 250.000 EUR na vsakega višje izobraženega posameznika, kar znese skupaj cca 2 milijardi škode za državo. Skupno je to skoraj enkrat več kot se je Slovencev odselilo leta 2011 in največ, kot se jih je odselilo v enem letu vse od leta 1995. Odšli so iskat boljše priložnost predvsem v Nemčijo (približno vsak četrti) in Avstrijo (vsak sedmi). Medtem ko naše znanje beži k našim tujim konkurentom, pa naši politiki še naprej živijo v svojem svetu, sprejemajo zakone in odločitve, ki nimajo prav nobene zveze z realnim stanjem in še najmanj koristijo domačemu gospodarstvu. A se kljub temu borimo, vsak po svoje, eni uspešno, drugi žal neuspešno. In na koncu ugotovimo, da nas najhujše šele čaka, da je najhujše spoznanje naša temna zapuščina. Tisti, ki bi nam morali biti prva skrb, bodo nosili posledice zdajšnjih nerazumnih odločitev in dejanj. Naši otroci, naši vnuki. In vse pogosteje si na glas postavljam vprašanje, ki verjamem, pesti vedno več Slovencev »Kaj počnemo z našo državo?«
Če pogledam trenutno stanje in rezultate dela naših politikov in sindikatov v preteklih 13 letih je odgovor jasen — našo državo ubijamo. Osiromašili in pogubili smo bančni sistem, uničili velika priznana podjetja, ki so Slovencem zagotavljala dostojno življenje in jih nadomestili s tajkunskimi podjetji, ki so delavce pahnila v revščino in jih oropala človeške dostojanstvenosti. In za to ni kriv nihče drug kot mi sami, ki smo lahkoverno verjeli lepim besedam in praznim obljubam in pustili, da so politični in kriminalni lobiji delali v lastno koristi in so pozabili kaj je njihova naloga, dolžnost in odgovornost. Oblast je izkoristila svojo moč za zadovoljevanje izključno lastnih interesov in si celoten državni sistem prilagodila tako, da je delal za oblast, ne pa za ljudi.
In danes smo tukaj, kjer ne vidimo več izhoda, pač pa le brezglavo obtožujemo drug drugega, namesto, da bi poiskali rešitve in složno stopili na pot k lepšemu jutri. Naši politiki naj se nehajo obremenjevati s preteklostjo in obtožbami, čas je, da končno prisluhnejo in usmerijo svoje moči in dejanja v prihodnost. Zgodovina je izjemno pomembna, biti moramo ponosni na svoje korenine, a zdaj je skrajni čas, da se vprašamo, kakšno zapuščino bomo s takšnim početjem pustili svojim otrokom in vnukom! Čas je, da se začne politika ukvarjati z državo in državljani in preneha s političnimi igricami in medsebojnimi obtoževanji.
Treba je potegniti črto in postaviti nova pravila in urediti sistem tako, da bo delal v dobro države in državljanov. Vse, ki že 20 let ponavljajo sladke besede in prazne obljube in se okoriščajo na račun delavcev in upokojencev, za katere v preteklih letih niso naredili prav veliko, je treba zamenjati in nadomestiti s strokovnjaki, ki znajo in želijo našo državo postaviti nazaj na noge in ljudem vrniti dostojno življenje. Poštenost mora spet postati vrednota!
Poslanci v Državnem zboru so naš glas, možnost izkoriščanja našega zaupanja jim je treba odvzeti in treba je omejiti njihovo delovanje na maksimalno dva mandata. Vzeti je treba moč zlobiranim sindikatom, ki s svojimi pritiski in nerazumnimi dejanji blokirajo razvoj že 20 let, medtem ko so delavci tudi zaradi njihovih praznih parol in interesov ostali nezaščiteni in obubožani, podjetja pa množično razglašajo stečaje. Zakaj se ne zavzamejo za hitrejše in bolj učinkovito reševanje stečajnih postopkov, kot je primer v naših sosednjih državah, kjer je stečaj rešen v enem do treh mesecev, delavci pa upravičeni do nadomestil in odpravnin, ki jim pripadajo? Zakaj se sindikati niso borili za ustanovitev sklada, iz katerega bi delavcem, ki so izgubili službe zaradi stečajev, poplačali njihove terjatve? Pravočasno rešen stečajni postopek bi mnogim, ki so ostali brez dela, omogočil ponovne zaposlitve, pri nas pa jih pošljemo na zavod za zaposlovanje, kjer postanejo številke in prepuščeni sami sebi.
Slovenski delavec z minimalno plačo ne more preživeti, še manj delavec, ki za svoje pošteno opravljeno delo plače sploh ne dobi! Kaj šele, da bi dobil 13 in 14 plačo, ki je v tujini samoumevna in obdavčena le s 6,5 % davkom (podjetje tako plača samo 1 plačo + 13 % in ne celih dveh plač kot pri nas) in zagotavlja dodatno kupno moč in spodbuja potrošnjo in posledično rast gospodarstva. Slovenski delavec pa danes spet dela zgolj za preživetje in za to, da sanira proračunske luknje.
Koliko imamo v Sloveniji državnih skladov in raznoraznih agencij, ki služijo v glavnem enemu samemu namenu in to je okoriščanju vladajoče politične elite? Vsaj 2⁄3 teh agencij in skladov bi bilo treba ukiniti in pustiti le tiste, ki so nujno potrebni za zagotavljanje socialne varnosti državljanov in sprejeti merilne metode, a katerimi bomo lahko redno in natančno spremljali njihovo delovanje.
Ljudje so pripravljeni prispevati svoj delež in se marsičemu odpovedati, a le, če bi videli luč na koncu tunela. Pri nas pa se politiki že več kot desetletje ukvarjajo sami s seboj, spletkarijo in se obtožujejo, nad ljudi pa trosijo lepe besede, namesto da bi združili moči in skupaj služili državi in državljanom.
Kako bomo živeli jutri? Kje bo Slovenija leta 2030, leta 2050? Zakaj se je A. M. Slomšek boril za slovensko škofijo in ohranjanje materinega jezika? Zakaj je Rudolf Maister branil našo mejo? Zakaj so partizani odšli v boj in umirali na bojiščih? Zakaj smo leta 1990 sploh želeli svojo državo? Ker smo želeli ostati Slovenci. Borili smo se, izborili smo si priložnost, a smo jo do danes že skoraj popolnoma uničili. SRAM NAS JE LAHKO! Se je kdo od naših politikov vprašal, zakaj dober in pameten kmet sadi sadno drevje, ki bo obrodilo šele čez mnogo let? Se je kdo vprašal, kako bodo živeli naši otroci in kakšen jezik bodo govorili naši vnuki?
Kakšen je rezultat dela naših politikov preteklih 20 let? Tajkunski direktorji, ki so na račun in škodo marljivega delavca s certifikati pokupili podjetja, ki so dajala kruh Slovencem, in si s pranjem denarja napolnili lastne žepe, podjetja in delavce pa osiromašili. Obubožane banke, ki so zaradi kreditiranja takih poslov danes sanirane z delom in denarjem teh istih ogoljufanih ljudi, delavcev, ki od svojega težko prisluženega denarja spet plačujejo za kriminalna dejanja drugih. Slovenija umira počasi in v mukah in čaka nas bankrot! Slovenija umira v mukah ljudi, na katere država prenaša svoja bremena, da poplačajo škodo, ki so jo slovenski državi, podjetjem in bankam povzročili nesposobni, skorumpirani politiki in managerji. Kaj naredijo odgovorni lastniki podjetij z upravo in odgovornimi za slabo poslovanje podjetja? Odstranijo jih takoj in nadomestijo z novimi ljudmi, katerih edina in glavna naloga je uspešno voditi podjetje.
In zakaj se pri nas to ne zgodi? Zakaj nihče ne sliši in ne razume kar že nekaj časa kričimo državljani, podjetniki, športniki in kulturniki? »Vsakdo sliši samo tisto, kar razume«, pravi W. Goethe. In vrana vrani ne izkljuje oči! In Slovenija je polna nevednih črnih vran, zato je treba našo državo resetirati in znova vzpostaviti celoten državni sistem. A to z aktivno in preteklo politično zasedbo ni mogoče, saj so vsi vpleteni v skorumpirane odnose. Naš cilj mora postati jasen: ohraniti Slovenijo pri življenju z lastnim znanjem in delom. Ko bo prišla k nam »Trojka« bo njihov edini cilj ohraniti denar, ki so ga vložili v naše banke in podjetja, za slovenskega delavca jim ne bo mar. Zato je zdaj skrajni čas, da ukrepamo, da ustavimo to morijo. In to zmoremo sami. Ne levi, ne desni, ne rdeči, ne črni. To zmoremo samo združeni Slovenci s popolnoma novim vodstvom, z novo tehnično vlado, ki naj jo sestavljajo priznani strokovnjaki, ki niso okuženi s slovensko politiko. Izkušeni Slovenci, ki v svetu vodijo banke in velika podjetja in se zavedajo svoje odgovornosti. Pozovimo Slovence z izkušnjami iz tujine, kot so na primer dr. Zakrajšek in dr. Kraljič…, da vodijo našo tehnično vlado in izpeljejo reforme, ki so njuno potrebne, da Slovenija preživi.
Vzemimo bogastvo tistim, ki so do njega prišli na žuljih državljanov, medtem ko so jim spretno lagali v obraz, da so njihova edina skrb. Danes tukaj ni prostora za ljudi, katerim edina briga so lastne koristi. Glavna in edina briga države morajo spet postati njeni državljani! Pravi državnik ne dela zase, ampak za državo in državljane! Je kakšen od naših politikov že uvidel svoj zmoto in odstopil za dobrobit naroda ali se kljub obtožbam in dokazanim kriminalnim dejanjem še zmeraj vsi borijo za svoj stolček in svoje koristi? Kje sta njihova čast in morala? Je Slovenija že kdaj doživela Gerharda Schröderja? Pot do vrha Triglava je težka in naporna in marsičemu se bo treba odreči, če želimo osvojiti vrh.
Slovenci smo v preteklosti že dokazali svojo moč. Naši športniki so na letošnjih Olimpijskih igrah svetu in nam dokazali, da majhnost ni izgovor, niti ovira. Osvojili so svetovni vrh in postavili Slovenijo točno tja, kjer bi morala biti. Pokazali so nam, da moramo biti vztrajni, močni in predvsem bolj ponosni in samozavestni, če želimo vrhunske rezultate. Res smo priden narod, a premalo ponosni nase in preveč ponižni, da se pustimo voditi ljudem, ki tega ne znajo in ne želijo. Treba se je zavedati, da lahko le z znanjem in trdim delom dosežemo svoje sanje. Kot pravi Einstein: “Edini vir znanja so izkušnje.” Dragi Slovenci, kakšne so izkušnje naših vrlih politikov? Kdo se je do vodilnega položaja povzpel zaradi trdega dela in znanja? Naredimo konec političnemu kadrovanju in borbi za stolčke. Naj naši politiki končno spregledajo, da je vse, kar počnejo le kratkoročno dobro zanje in da jih čaka enaka usoda kot ostale državljane Slovenije in naj pokažejo vsaj toliko dostojanstva, da svoje položaje zapustijo prostovoljno in prepustijo vodenje ljudem, ki razumejo in bodo znali in zmogli našo državo voditi uspešno in pravično v dobro slovenskega naroda.
Treba je ustvariti nova delovna mesta z večjo dodano vrednostjo, spodbuditi rast BDP-ja, in če pogledam na situacijo s stališča podjetnika, je kar nekaj takih ukrepov, ki bi jih v taki situacijo po mojem prepričanju morali izvesti nemudoma.
Najprej je treba narediti red v javni upravi in vezati zaposlene na delovne rezultate, ter pretrgati vse horizontalne vezi znotraj javne uprave. Javna uprava naj prevzame orodja zasebnega sektorja. Vsakih 5 let bi morali javne uslužbence v horizontalnem nivoju prerazporediti na delovna mesta v drugem kraju ali občini in skladno s kakovostjo opravljenega dela nagraditi tiste, ki delajo dobro in uspešno in iz delovnega procesa odstraniti tiste, ki so neučinkoviti.
Ustvariti moramo dobro poslovno okolje za gospodarstvo in turizem in izvajati ukrepe, ki zagotavljajo pospeševanje izvoza in čim večji pritok tujih turistov (dotok svežega denarja v državo).
Kako naj pritegnemo nove investitorje? Z jasno definiranimi konkurenčnimi prednostmi. Še pred tem pa seveda moramo vedeti kdo je naša konkurenca, katere so naše konkurenčne države. Najprej si moramo postaviti jasno vizijo in določiti konkretne cilje, ki jih želimo doseči. S strateškim pristopom, v katerem bomo jasno definirali orodja in korake s katerimi bomo posamezne cilje uresničevali. Mi vsi nekaj želimo, vsi bi nekaj radi, nihče pa se zares ne loti doseganja ciljev. Slovenija je predana pesimizmu in »jamranju«, vse od vlade preko medijev do državljanov. Če nekaj želimo, je treba narediti ustrezne korake, da do ciljev pridemo. In to zdaj takoj. Seveda pa si moramo pri tem zaupati, zaupati moramo v pravno državo, v red in pravičnost.
Treba je ustvariti ugodno davčno okolje za domače in tuje investitorje. Predlagal bi uvedbo 3 do 5 % nižjega davka od dobička, kot ga imajo ostale evropske države in tako motiviral tuja podjetja, da ustanavljajo svoja podjetja v Slovenji in investirajo v naše ljudi in ustvarjajo nova delovna mesta in dobiček pri nas. Primer dobre prakse davčne politike je švicarski Kanton Ticino, kjer so leta 2004 znižali davek na dobiček, da je bil 2 % nižji kot v sosednji Italiji in tako pospešili razvoj, investicije in dvig BDP-ja. Zakaj to ni izvedljivo? Zakaj tega ne naredimo? Zakaj ne bi mogli postati investitorjem najbolj prijazna država? Kdo so pravzaprav odločevalci v naši državi? Lobiji, ki se bojijo zdrave tuje konkurence ali vlada, ki mora zagotoviti razvoj države?
Vsekakor je treba planirati ne le kratkoročno, ampak tudi vnaprej. Pripraviti je treba strategije za naslednje leto in nadaljnjih 5, 10, 20 let in vseskozi spremljati potek in rezultate, strategijo in aktivnosti pa sproti prilagajati spremembam. In tako spremljati gospodarsko učinkovitost in rast BDP-ja države.
A eden glavnih problemov naše vlade, zaradi katerega smo med drugim tudi tukaj kjer smo, je neodzivnost in nesposobnost poslušanja. Torej se bojim predvsem, da mojih besed tisti, katerim so namenjene spet ne bodo slišali. Vlada se na naše predloge ne odzove niti z vljudnostnim pismom, kaj šele, da bi si zares vzela čas, da bi na naše predloge, opozorila vzela čas, o njih razmislila in tiste, za katere se izkaže, da bi pozitivno vplivale na reševanje naše situacije celo realizirala. H Komu naj se torej obrnemo? Seveda so najboljši kanal da dosežemo čim večji odziv mediji, ki pa imajo žal že oslabele moči. Medji se o zadevi razpišejo, vlada molči, hitro najde kakšen drug problem in porine v ospredje kakšen škandal v nasprotni stranki, mediji seveda pozabijo na aktualne težave in se osredotočijo na novo zadevo. In tako je iz enega v drug primer in zgodbe vedno znova potihnejo in gredo v pozabo. Mi gospodarstveniki in podjetniki si česa takega niti v sanjah ne moremo privoščiti. Biti čuječ in odziven je naša ključna prednost. Prej ko zaznaš priložnost, več možnosti imaš, da jo boš v najboljši možni meri tudi izkoristil. Ne moremo si zatiskati oči in se delati, da problema ni, ker se to takoj pozna v uspehu podjetja. Vlada pa ne čuti posledic svojega ravnanja in odločitev, ker so nedostopni in zaščiteni na svojih nedotakljivih pozicijah. Kje bi bila naša podjetja, kot so Akrapovič, Pipistrel, Seaway, Krka …, če bi njihovi managerji igrali nedotakljive in ne bi poslušali okolice. Sodobni uspešni podjetniki, športniki in vsi, ki so kjerkoli uspeli vedo, da je za uspeh treba veliko delati, da moraš biti samozavesten, vsak delček trenutka zbran in predvsem si moraš upati stopiti na zmagovalno pot.
Zato se še enkrat vprašajmo, kaj bomo pustili našim otrokom in vnukom, kako bomo živeli jutri?
Usoda naše države in vsakega od nas, bodisi politika, podjetnika, delavca, upokojenca in predvsem usoda naših potomcev je odvisna od nas samih, od našega razuma, da bomo znali pozabiti na lastne koristi in bomo končno skupaj naredili spremembe, ki so nujne, če želimo videti lepšo prihodnost Slovenije. In to zdaj takoj! Naredimo to.
Franci Pliberšek, u.d.i.a.
P.S. Ob vsem tem dogajanju preprosto ne morem stati križem rok in gledati kako naša ladja tone. Iz tega razloga sem naši vladi namenil prvo pismo in bom glas dvigal še naprej, dokler bo treba. V imenu vseh nas, ki se trudimo za lepši jutri. Brez kakršnihkoli političnih ali kakih drugih ambicij, le z željo, da bodo naši otroci lahko živeli bolje in mirneje kot mi.
Če zagotovimo na trgu delovne sile fleksibilnost, zagotovimo na dolgi rok tudi varnost. To ni le floskula, to trditev dokazujejo in potrjujejo številne razvite države, ki so si trg delovne sile že uredile. Pa ne rabimo iti kam daleč, poglejmo v sosednjo Avstrijo, kamor se Slovenci masovno zaposlujejo. Če je fleksibilnost tako slaba, zakaj torej odhajajo tja? Poglejmo, kakšen imajo te države BDP, kakšna je kakovost življenja v teh državah. Tam so plače vsaj 2x in več višje od slovenskih, hkrati pa so stroški kot so hrana, obleke, prevoz in izobraževanje bistveno nižji, vrtci pa so celo brezplačni. Ne rabimo veliko razmišljati, da pridemo do spoznanja, da jim je fleksibilnost trga dela prinesla dobre rezultate, zagotovila zaposlenim varnost in jim dvignila kakovost življenja. Kakšno varnost pa ima zaposleni v podjetju, ki je na robu propada? Je varnost to, da po par mesecev ne dobi plače in nikakršnega nadomestila, je pa seveda redno zaposlen za nedoločen čas? Podjetja morajo biti fleksibilna, če želijo uspeti. Fleksibilna na vseh področjih od razvoja, do ponudbe kakor tudi na področju zaposlovanja. Od vsega tega se na glas govori le o tem, da bo zdaj direktor lahko odpustil človeka kar tako? Sliši se kruto, toda če pogledamo celo sliko, ga danes sploh ne rabi več odpustiti, da ostane brez plače, podjetje par mesecev ali celo let životari, zaposleni pa so brez plač…. A je to prav? Ali je to naša varnost? Stremimo k temu ali stremimo h kakovostnim in zdravim podjetjem, ki ustvarjajo dobiček in povpraševanje po zaposlenih? Podjetje, ki dela dobro potrebuje za to dobre zaposlene, ki so pri svojem delu produktivni in podjetju pripadni in takih zagotovo ne bo nihče kar brez razloga odpustil. Stabilna podjetja, ki niso vezana na sezonsko delo zelo malo odpuščajo zaposlene, razumljivo pa mora biti, da morajo imeti tisti, ki so vezani na sezonsko delo take pogoje, da lahko delavca dobijo v tistem trenutku, ko ga potrebujejo in izven sezone število zaposlenih brez večjih birokratskih omejitev in nesmiselnih časovnih rokov tudi zmanjšajo. Kako naj podjetje za 30 dni vnaprej napove za koliko bo čez 30 dni zmanjšalo število zaposlenih in nato še 3 mesece drži zaposlene v odpovednem roku, če pa jih danes še potrebuje, saj je sezona v teku? Kako naj delodajalec v storitveni gradbeni dejavnosti ali turizmu za 30 dni vnaprej ve, do katerega datuma točno bo trajala tokratna sezona. Fleksibilnost trga delovne sile je nujna, če želimo zdravim podjetjem zagotoviti, da bodo delala dobro še naprej. Dobro bodo delala le, če bodo imela dobre zaposlene in dobri zaposleni so tisi, ki jih vsak delodajalec želi zadržati in nagraditi ne pa odpustiti. Gre spet za vzbujanje panike s poveličevanjem samo enega vidika celotne zadeve. Sindikati svarijo, da bo zdaj lahko vsak delodajalec kar čez noč odpustil zaposlenega, če mu ta ne bo všeč. Bi rekel, da že dolgo niso bili v kakšnem podjetju. Dober delodajalec in manager tega zagotovo ne bo naredil, saj se zaveda, da so njegovi zaposleni največje bogastvo podjetja in se bo trudil zagotoviti jim kar najboljše pogoje in nagrade, predvsem pa jim bo zagotovil varnost. Slab delodajalec pa bo v vsakem primeru našel rešitev, da bo svoje zaposlene pretental in izkoristil. Poglejte naša državna podjetja, pa se vprašajte kje se dogajajo krivice. Seveda najlažje je med ljudmi sejati strah, a bi bilo po moje bolje, da se sindikati ukvarjajo s preventivo in prav spremembe na področju fleksibilnosti so tiste, ki bi nas morda že prej lahko obvarovale pred trenutnim stanjem. Borijo se za nekaj, kar danes več ne obstaja, namesto, da bi pomagali ustvarjati pogoje, ki bodo zagotavljali obstoj podjetij in na tak način slovenskemu delavcu zagotovili pravico do dostojnega življenja. Zdrava podjetja potrebujejo dobre zaposlene in zaposleni se mora znati dokazati, da je dober. Več kot bo imelo podjetje dobrih in učinkovitih zaposlenih, večja bo produktivnost na ravni podjetja, boljše bo poslovanje in več delovnih mest bo podjetje odpiralo.
Rezultat trenutnega stanja in »vpitja« sindikatov je 110.000 brezposelnih in podjetja od katerih jih je 1⁄3 na robu propada, 1⁄3 jih životari, 1⁄3 pa jih za zdaj še dobro dela, a bodo v takšnem nezdravem okolju tudi slej ko prej »zbolela«.
Torej? Hočemo spremembe? Želimo dobra podjetja, ki bodo s svojo fleksibilnostjo konkurenčna doma in v tujini in bodo prispevala k dvigu BDP ali želimo podjetja na robu podjetja, ki svojim zaposlenim ne izplačujejo plač a jih vodijo kot redno zaposlene in tako fiktivno nižajo število brezposelnih? Prepričan sem, da se v tem vprašanju odkriva odgovor.
V soboto, 30. junija 2012, se je domov vrnila že sedma MIKova karavana otroškega smeha, ki je letos štela 95 otrok iz dolenjske, belokranjske, gorenjske, koroške in celjske regije. Otroke, ki so nam jih pomagali izbrati socialni delavci na osnovih šolah, je spremljalo 11 vzgojiteljev in predstvnica našega podjetja.
Vsakič, ko sem tam, med njimi, začutim tisto pravo srečo, tisto zaradi katere je vredno živeti in prebedeti marsikatero noč. Nasmejani otroški obrazi, polni spominov na nepozabna doživetja in nova prijateljstva — to je tisto, kar štejem za največji uspeh našega podjetja. Samoumevno bi moralo biti, da doživi vsak otrok vsaj nekaj brezskrbnih počitniških dni, a žal je tako, da je vedno več takih, ki o tem le sanjajo. Zato bi želel videti še več podjetij, ki bi sledila podobnim akcijam, da damo mladim priložnost spoznati tudi lepe strani življenja.
In seveda vse čestitke mladi umetnici Pii, ki si je s svojim plesnim nastopom na prireditvi MIKove zvezde prilužila udeležbo tudi na naslednji MIKovi karavani, ki bo, vsaj dokler moje podjetje živi in diha, ostala srce našega podjetja.
Več foto in video utrinkov si lahko ogledate na www.mik-ce.si
- 1
- 2