15. MIKova karavana otroškega smeha — 300 otrok na brezplačne počitnice na morje

Že 15 let zapo­red MIK Celje vsa­ko leto s svo­jo dona­ci­jo omo­go­či mor­ske poči­tni­ce za vsaj 100 otrok iz soci­al­no šib­kej­ših dru­žin. Letos smo omo­go­či­li poči­tni­ce kar 300 otro­kom. Tako je z MIKo­vo kara­va­no otro­ške­ga sme­ha mor­je doži­ve­lo že več kot 1.750 otrok. Krov­no poslan­stvo druž­be­no-odgo­vor­ne­ga delo­va­nja vodil­ne­ga slo­ven­ske­ga pro­i­zva­jal­ca stavb­ne­ga pohi­štva, MIK Celje, je vra­ča­nje oko­lju, v kate­rem ustvar­ja in poslu­je, tako da del svo­je­ga časa in sred­stev name­nja pomo­či soci­al­no šib­kim čle­nom naše družbe.
Zadnjih 5 let so k temu srč­ne­mu dobro­del­ne­mu pro­jek­tu pri­spe­va­li tudi kole­sar­ji, MIKo­vi pri­ja­te­lji, zapo­sle­ni in poslov­ni par­tner­ji, ki so se ude­le­ži­li Miko­ve dobro­del­ne kole­sar­ske ture čez Slo­ve­ni­jo – »S srcem na kolo«. Letos pa so se pri­dru­ži­li indi­vi­du­al­nim špor­tnim izzi­vom »S srcem za mor­je otrok« in s tem pri­spe­va­li v sklad 15. Miko­ve kara­va­ne otro­ške­ga sme­ha. MIKo­va kara­va­na otro­ške­ga sme­ha je zgod­ba o srč­nih lju­deh, srč­nih MIKov­cih, srč­nih posa­me­zni­kih, ki so se pri­dru­ži­li s svo­ji­mi aktiv­nost­mi in dona­ci­ja­mi pro­jek­tu S srcem za mor­je otrok pre­ko www.s.srcem.si in etra Radia Ognjišče.
MIKo­va kara­va­na otro­ške­ga sme­ha je zgod­ba o srč­no­sti in želji polep­ša­ti otro­štvo soci­al­no šib­kej­šim, ki jo soo­bli­ku­je­ta pod­je­tje MIK Celje kot orga­ni­za­tor in krov­ni dona­tor pro­jek­ta ter izva­ja­lec pro­jek­ta Huma­ni­tar­no dru­štvo Eno­stav­no poma­gam, sku­paj s srč­ni­mi MIKo­vi­mi vzgojitelji. 

To so dnevi, ki jih ne bomo pozabili. Nikoli!

MIK Celje smo ob tri­de­se­ti oble­tni­ci, kot že šti­ri­najst let pred tem, omo­go­či­li sred­stva za leto­va­nje 150 otrok. Osta­lo polo­vi­co ude­le­žen­cev pa so poma­ga­le dona­ci­je, zbra­ne prek Radia Ognji­šče, Slo­ven­ske kari­tas, huma­ni­tar­ne orga­ni­za­ci­je Eno­stav­no poma­gam in doda­tnih sred­stev MIK Celje. Del zbra­nih sred­stev je bil name­njen tudi poči­tni­cam, ki jih za podob­no sku­pi­no otrok pri­pra­vlja Slo­ven­ska kari­tas. Akci­ja je letos res pre­sto­pi­la kar nekaj bregov.

Pre­be­ri­te si več o tem srč­nem pro­jek­tu na  https://radio.ognjisce.si/sl/228/utrip/31746/to-so-dnevi-ki-jih-ne-bomo-pozabili-nikoli.htm

Zgodba o viziji, pogumu in uspehu, ki traja že 30 let

Popo­to­va­nje sko­zi 30 let ustvar­ja­nja in roje­va­nja zgod­be ene­ga naj­ve­čjih slo­ven­skih pro­i­zva­jal­cev stavb­ne­ga pohi­štva, MIK Celje.
Zgod­ba o pod­je­tju MIK Celje se je zače­la ob kon­cu 80-ih let, ko se je per­spek­ti­ven in ambi­ci­o­zen štu­dent arhi­tek­tu­re, Fran­ci Pli­ber­šek, začel spo­gle­do­va­ti s pod­je­tni­štvom in ob svo­ji uspe­šni štu­dij­ski poti odprl popol­dan­sko obrt z izde­la­vo in pro­da­jo par­ke­ta ter ladij­ske­ga poda. Leta 1990 je svo­jo popol­dan­sko obrt nad­gra­dil v samo­stoj­no pod­je­tje, ki je raz­ši­ri­lo svo­jo dejav­nost v uva­ža­nje in pro­da­jo letvic in dru­ge­ga mate­ri­a­la za uokvir­ja­nje slik. Začet­ki pod­je­tja MIK Celje tako sega­jo na doma­če dvo­ri­šče v celj­skih Gajih. Mama Mari­ja je v dru­žin­ski hiši, kjer je Pli­ber­šek odra­ščal, sinu odsto­pi­la gara­žo, v kate­ri je lah­ko s svo­jim teda­njim dekle­tom, zdaj dol­go­le­tno sopro­go Adri­ja­no, in nekaj pri­ja­te­lji začel ude­ja­nja­ti svo­je pod­je­tni­ške sanje.

Posel je v času tran­zi­ci­je, ko so se usta­na­vlja­la tudi dru­ga šte­vil­na manj­ša pod­je­tja, ki so se ukvar­ja­la z uokvir­ja­njem slik, začel kma­lu cve­te­ti in MIK je postal eden vodil­nih in kasne­je tudi naj­ve­čji dis­tri­bu­ter mate­ri­a­lov za uokvir­ja­nje slik v samo­stoj­ni Slo­ve­ni­ji. V samo 3 letih poslo­va­nja, med leti 91 in 93, si je ustva­ril bazo 200 stal­nih strank, med kate­ri­mi so bili naj­bolj cenje­ni slo­ven­ski uokvir­je­val­ci in gale­ri­sti. Tako so ambi­ci­je in izo­stren poslov­ni čut Fran­ci­ja Pli­ber­ška gna­li naprej. Kma­lu je za šte­vil­ne slo­ven­ske pro­i­zva­jal­ce oken začel uva­ža­ti stro­je za izde­la­vo oken in tako je zara­di dobro vzpo­sta­vlje­nih kon­tak­tov v tuji­ni, svo­je­mu znan­cu, oblju­bil, da mu bo uvo­zil prvo pro­i­zvo­dno lini­jo za izde­la­vo oken v Slo­ve­ni­ji. Takrat je Pli­ber­šek, ki je, kljub mla­do­sti, že imel kar nekaj poslov­nih izku­šenj, vedel, da gre za velik posel, ki se ne more zgo­di­ti čez noč. Po nekaj mese­cih inten­ziv­ne­ga dela, mu je le uspe­lo pri­pe­lja­ti oblju­blje­no lini­jo v Slo­ve­ni­jo. V vme­snem času pa se je zgo­di­lo nepri­ča­ko­va­no, pod­je­tje znan­ca, za kate­re­ga je kupil in uvo­zil lini­jo za pro­i­zvo­dnjo oken, je v tem času pro­pa­dlo. Pli­ber­šek je tako ostal sam, z viso­kim finanč­nim dol­gom in lini­jo za pro­i­zvo­dnjo oken, s kate­ro ni vedel kaj bi. O tej zgod­bi Pli­ber­šek pove: »To je bil pri­me­ren tre­nu­tek za dvom in pri­mer­na pre­lo­mni­ca ob kate­ri bi se lah­ko usta­vil. A, jaz ne ver­ja­mem v naklju­čja. In ver­ja­mem v to, da se v vsa­ki stva­ri skri­va neko spo­ro­či­lo. Če imaš dobre name­ne, je zago­to­vo vsa­ko spo­ro­či­lo pozitivno.«
Rav­no v tistem času je Pli­ber­šek na draž­bi kupil indu­strij­sko halo pro­pa­dle­ga celj­ske­ga pod­je­tja in ko je stal pred lini­jo za izde­la­vo oken, ki je ni uspel pro­da­ti dogo­vor­je­ne­mu naroč­ni­ku, si je rekel, da bo posku­sil z izde­la­vo oken, četu­di brez vsa­kr­šne­ga zna­nja. Prva okna je Fran­ci Pli­ber­šek začel izde­lo­va­ti s sopro­go Adri­ja­no in zve­sti­mi sode­lav­ci na 600 m², kma­lu se je pro­i­zvo­dnja raz­ši­ri­la že na 1.700 m². Kot sam pra­vi, je v »teža­vi zagle­dal reši­tev«, prva naro­či­la so se zače­la vrsti­ti in tako je Pli­ber­šek odpla­čal svoj dolg, kup­ček z dobič­kom od pro­da­je prvih oken, pa je začel rasti.

Obdo­bje bli­sko­vi­te rasti
Od leta 1998, ko je Pli­ber­šek začel s pro­i­zvo­dnjo PVC oken, je pod­je­tje pre­šlo v obdo­bje hitre rasti. MIKo­va okna so se do leta 2003 pro­da­ja­la pre­ko trgov­ca Mer­kur, s to pote­zo pa je rastel tudi pro­met in z njim dobi­ček, ki ga je Pli­ber­šek s sode­lav­ci vla­gal v stro­kov­nost, zna­nje in razvoj ter kadro­vsko nad­gra­dnjo pod­je­tja. Iz spr­va treh sode­lav­cev, ki so zače­li pot MIKa v Pli­ber­ško­vi doma­či gara­ži je pod­je­tje MIK ob kocu 90-ih let že šte­lo 30 zapo­sle­nih. Pro­i­zvo­dno lini­jo so leta 2000 nad­gra­di­li v raču­nal­ni­ško vode­no, ki je bila ena prvih v Evro­pi. V nepo­sre­dni bli­ži­ni doma­če hiše, kjer je Pli­ber­šek nare­dil svo­je prve kora­ke v pod­je­tni­štvu, pa je MIK zgra­di­li novo poslov­no stav­bo in v njej odprl prvi raz­stav­ni salon in gale­ri­jo MIK, v kate­ri so v sklo­pu dejav­no­sti uva­ža­nja mate­ri­a­lov za uokvir­ja­nje slik, dali pro­stor šte­vil­nim raz­sta­vam slo­ven­skih likov­nih ume­tni­kov. Ko je bilo slo­ven­sko trži­šče teme­lji­to pre­iz­ku­še­no sko­zi pro­daj­no mre­žo Mer­kur, pa je MIK v letih med 2004 in 2008 začel širi­ti lastno malo­pro­daj­no mre­žo iz rodne­ga Celja v vse slo­ven­ske regi­je. Temu so sle­di­le otvo­ri­tve 9 raz­stav­nih salo­nov v Celju, Mari­bo­ru, Lju­blja­ni, Izo­li, Mur­ski Sobo­ti in Novi Gori­ci in na zadnje tudi v Voj­ni­ku, Kra­nju in Novem mestu. Z odpi­ra­njem salo­nov po vsej Slo­ve­ni­ji, se je MIK pri­bli­žal prav vsem Slo­ven­cem, ki so MIK zače­li pre­po­zna­va­ti in ceni­ti kot kako­vo­stne­ga pro­i­zva­jal­ca stavb­ne­ga pohištva.

Ko iz majh­ne­ga zra­ste veli­ko in še večje
Kot pra­vi Pli­ber­šek: »Za uspe­šno pod­je­tje ni dovolj le en pogled, tem­več sku­pek spo­sob­nih posa­me­zni­kov, ki ima­jo raz­lič­ne izku­šnje in pogle­de kako pri­sto­pi­ti k neki stva­ri.« (citat iz knji­ge Vse­mo­goč­ni v ogle­da­lu avtor­jev Fran­ci­ja Pli­ber­ška in Mate­je Zor­ko Pavšar). Spo­mla­di 2007 je MIK začel gra­di­ti nov uprav­ni in pro­i­zvo­dni objekt v Voj­ni­ku, ki so ga zgra­di­li v bli­sko­vi­tih šestih mese­cih. Ko se je pod­je­tje sep­tem­bra 2007 pre­se­li­lo na novo loka­ci­jo v Voj­ni­ku, se je šte­vi­lo zapo­sle­nih pov­zpe­lo na bli­zu 120 in do kon­ca leta 2010 na več kot 190 zapo­sle­nih in še 110 pogod­be­nih mon­ter­jev. Pod­je­tje MIK je ves časa pove­če­va­nja šte­vi­la zapo­sle­nih, in tako tudi danes, name­njal veli­ko pozor­no­sti poču­tju in zado­volj­stvu ter razvo­ju zapo­sle­nih. Tako od vse­ga začet­ka ob boži­ču obda­ru­je otro­ke zapo­sle­nih, zapo­sle­nim nudi redna izo­bra­že­va­nja, zanje orga­ni­zi­ra stro­kov­no-dru­žab­ne ekskur­zi­je in dva­krat letno sku­pna pra­zno­va­nja roj­stnih dni zapo­slenih. V pod­je­tju MIK so uve­dli tudi delov­no mesto CHO (Chi­ef Happi­ness Ofcer), ki skr­bi za razvoj kadrov, nji­ho­vih poten­ci­a­lov, pozi­tiv­no delov­no kli­mo in zado­volj­stvo zaposlenih.
V letih, ki so sle­di­la na novi loka­ci­ji v Voj­ni­ku, so pro­i­zvo­dnji PVC oken doda­li še pro­i­zvo­dnjo in pro­da­jo ALU in lese­ne­ga stavb­ne­ga pohi­štva, pre­zra­če­va­nih fasad, razvoj in vgra­dnjo celo­vi­tih zaste­kli­tve­nih pro­jek­tnih reši­tev, vho­dnih in požar­nih vrat ter razvoj in pro­i­zvo­dnjo lokal­nih pre­zra­če­val­nih sis­te­mov MIKro­vent. Hkra­ti so se usme­ri­li tudi v znan­stve­no – razvoj­no dejav­nost z odpr­tjem inšti­tu­ta prof. dr. Petra Nova­ka in testne komo­re, ki je edin­stve­na med slo­ven­ski­mi pro­i­zva­jal­ci stavb­ne­ga pohi­štva. V komo­ri s simu­la­ci­jo raz­lič­nih kli­mat­skih pogo­jev testi­ra­jo ele­men­te stavb­ne­ga pohi­štva, ki jih pro­i­zva­ja­jo, in lokal­ni pre­zra­če­val­ni sis­tem MIKro­vent. Vse z name­nom raz­vi­ja­nja in pro­i­zvo­dnje naj­bolj napre­dnih, izo­la­tiv­nih in ener­gij­sko učin­ko­vi­tih ele­men­tov stavb­ne­ga pohi­štva in lokal­ne­ga pre­zra­če­va­nja. Tako je MIK Celje svo­jo dejav­nost pro­i­zvo­dnje stavb­ne­ga pohi­štva nad­gra­dil s krov­no filo­zo­fi­jo pod slo­ga­nom »Izbolj­šu­je­mo kako­vost bivanja«.

Poslan­stvo pod­je­tja MIK je izbolj­še­va­nje kako­vo­sti bivanja
V zadnjih letih je, pod vizi­o­nar­sko in druž­be­no odgo­vor­no tak­tir­ko Fran­ci­ja Pli­ber­ška, pod­je­tje MIK usmer­je­no tudi v osve­šča­nje jav­no­sti o vpli­vu bol­nih zgradb, ki so posle­di­ca upo­ra­be viso­ko izo­la­tiv­nih grad­be­nih mate­ri­a­lov, hkra­ti pa naše bival­ne pro­sto­re spre­mi­nja­jo v her­me­tič­no zapr­te in pol­ne sla­be­ga, zdrav­ju ško­dlji­ve­ga zra­ka. Tako je pod­je­tje MIK naj­prej izda­lo stro­kov­no-popu­li­sti­čen pri­roč­nik z naslo­vom »Kako izbolj­ša­ti kako­vost biva­nja?« (mikcelje.si/brezplacno-svetovanje), ki bral­ca vodi sko­zi inve­sti­ci­jo v stavb­no pohi­štvo in ga opo­zar­ja na teme, na kate­re mora biti še pose­bej pozo­ren pri adap­ta­ci­ji ali gra­dnji svo­je­ga doma. Pri­roč­ni­ku pa je v zadnjem letu sle­di­la tudi med­na­ro­dna sple­tna kam­pa­nja AIR­less ERA (airlessera.com), ki opo­zar­ja na pasti sodob­ne­ga biva­nja in ponu­ja učin­ko­vi­te in zdrav­ju pri­jazne reši­tve. Tudi razvoj MIKro­ven­ta je eden naj­na­pre­dnej­ših med lokal­ni­mi pre­zra­če­val­ni­mi napra­va­mi. Odli­ku­je ga odlič­na reku­pe­ra­ci­ja, ki ohra­nja tem­pe­ra­tu­ro notra­njih pro­stor do 95 % kljub kon­stan­tne­mu pre­zra­če­va­nju ter sen­zor­ji za izre­dno ško­dljiv plin Radon, VOC in CO2 ter viso­ko­ka­ko­vo­stni fil­tri, ki zrak tudi čisti­jo. Prav tako je pod­je­tje MIK v zadnjem letu zače­lo izda­ja­ti pol­le­tno life­sty­le revi­jo MIKa­ven Lajf, v kate­ri se lote­va tem pove­za­nih s sodob­nim nači­nom življe­nja in biva­nja. V času bli­sko­vi­te rasti pod­je­tja MIK in uspe­šne­ga poslo­va­nja, pa je Fran­ci Pli­ber­šek leta 2012 v sode­lo­va­nju z Mate­jo Zor­ko Pavšar po svo­jem kon­cep­tu »iz pra­kse v teo­ri­jo« izdal bio­graf­sko knji­go »Vse­mo­goč­ni v ogle­da­lu«, ki je hkra­ti tudi pri­roč­nik za oseb­no­stno rast.

Ko pod­je­tje in pod­je­tnik posta­ne­ta pomemb­na akter­ja v gospo­dar­skem in druž­be­nem prostoru
Obču­do­va­nja vre­dni rasti pod­je­tja, šir­je­nju pro­daj­ne mre­že in pro­i­zvo­dnje, so sle­di­le tudi dru­ge dejav­no­sti, s kate­ri­mi sta se Fran­ci Pli­ber­šek in pod­je­tje MIK v slo­ven­ski gospo­dar­ski in druž­be­ni pro­stor zapi­sa­la kot pre­je­mni­ka šte­vil­nih gospo­dar­skih in častnih pri­znaj, veli­ka pod­por­ni­ka ume­tno­sti, špor­ta in pod­por­ni­ka soci­al­no šib­kih čla­nov slo­ven­ske druž­be. Pod­je­tje MIK in Fran­ci Pli­ber­šek sta v letih 2007 in 2008 pre­je­la veli­ko nagra­do Gospo­dar­ske zbor­ni­ce Slo­ve­ni­je, Fran­ci Pli­ber­šek je poslal naj Celjan in dobi­tnik Sre­br­ne­ga celj­ske­ga vite­za. V zadnjih letih pa je pod­je­tje pre­je­lo za svoj lokal­ni pre­zra­če­val­ni sis­tem MIKro­vent sre­br­ni ceh Obr­tne zbor­ni­ce Slo­ve­ni­je in sre­br­no nagra­do za ino­va­tiv­nost Gospo­dar­ske zbor­ni­ce Slo­ve­ni­je. Pli­ber­šek in pod­je­tje MIK sta posta­la tudi aktiv­na akter­ja v slo­ven­skem gospo­dar­stvu s pomemb­no vlo­go pri usta­na­vlja­nju Slo­ven­ske­ga klu­ba pod­je­tni­kov, SBC. Danes SBC šte­je že več kot 214 čla­nov, Pli­ber­šek pa je z MIKom v njem akti­ven in kon­struk­ti­ven usta­nov­ni član. Pli­ber­šek je v letih po 2012 postal tudi iskan komen­ta­tor druž­be­no­po­li­tič­nih in gospo­dar­skih raz­mer v Slo­ve­ni­ji. Nje­go­vi pismi pred­se­dni­ko­ma vlad RS, v letih 2012 in 2014, z naslo­vo­ma “Delo je vre­dno­ta, ki je ne ceni­mo dovolj” in “Kaj bomo Slo­ven­ci pusti­li otro­kom in vnu­kom kako bomo žive­li jutri?”, sta odme­va­li v vseh slo­ven­skih medi­jih. Sle­dnje pismo je bilo celo naj­bolj bra­na vse­bi­na na por­ta­lu častni­ka Finance.

MIK in zave­za­nost športu
Vse od leta 2000 pod­je­tje MIK pod­pi­ra tudi slo­ven­ski klub­ski šport in je pono­sen in eden večjih spon­zor­jev več­kra­tnih držav­nih in evrop­skih prva­kov v roko­me­tu, Roko­me­tne­ga klu­ba Celje Pivo­var­na Laško. Iz spon­zor­stva roko­me­tne­ga klu­ba se je rodi­la nad­vse uspe­šna pro­mo­cij­ska kam­pa­nja s takra­tnim kape­ta­nom Edu­ar­dom Koksha­ro­vim in z njim legen­dar­ni slo­gan »Takšna okna imel bom tudi jaz«. Dese­tle­tje kasne­je pa je Edu­ar­dov obraz zame­njal naj­bolj­ši slo­ven­skih hoke­jist vseh časov, Anže Kopi­tar in postal novi obraz bla­gov­ne znam­ke MIK v kam­pa­nji »Nepre­ma­glji­vi«.

MIKo­va druž­be­na odgovornost
Z rastjo pa se je pod­je­tje usme­ri­lo tudi v skrb za slo­ven­ske soci­al­no šib­ke otro­ke. S pro­jek­tom MIKo­va kara­va­na otro­ške­ga sme­ha že 15. let vsa­ko leto na mor­ske poči­tni­ce odpe­lje 100 otrok iz soci­al­no šib­kih dru­žin. V leto­šnjem letu, ko pod­je­tje MIK pra­znu­je 30 let, bodo omo­go­či­li poči­tni­ce kar 300 otro­kom in tako v zadnjih 15 letih pope­lja­li na mor­je že več kot 1.750 otrok. Miko­va kara­va­na otro­ške­ga sme­ha pa je več kot le dona­ci­ja, vseh 15 let pod­je­tje MIK sode­lu­je s sve­to­val­ni­mi služ­ba­mi slo­ven­skih osnov­nih šol in izbi­ra otro­ke, ki si naj­bolj zaslu­ži­jo poči­tni­ce z MIKo­vo kara­va­no. Prav tako leto­va­nje v celo­ti izpe­lje­jo MIKo­vi vzgo­ji­te­lji, ki skr­bi­jo za otro­ke od jutra do veče­ra. Zadnjih pet let pa se je pod­je­tje MIK s svo­jim sode­lav­ci in poslov­ni­mi par­tner­ji ter pri­ja­te­lji odlo­či­lo podi­ra­ti tudi špor­tne rekor­de. Z name­nom, da bi zago­to­vi­li doda­tna dona­cij­ska sred­stva za MIKo­vo kara­va­no otro­ške­ga sme­ha, vsa­ko pomlad zadnjih 5 let pre­ko­le­sa­ri­jo vso Slo­ve­ni­jo na MIKo­vi kole­sar­ski turi S srcem na kolo. Na vseh kole­sar­skih turah kole­sa­ri tudi direk­tor Pli­ber­šek, ki ga spre­mlja tudi nje­go­va dru­ži­na, ude­le­žen­ci kole­sar­ske ture s Pli­ber­škom na čelu pa tudi vsa­ko leto obi­šče­jo otro­ke MIKo­ve kara­va­ne na poči­tni­cah, kjer z nji­mi pre­ži­vi­jo ves dan.

Novo poglav­je za dru­ži­no Pli­ber­šek in MIK Celje
Pod­je­tja, ki so se inten­ziv­no in aktiv­no usta­na­vlja­la na tran­zi­cij­skem pre­ho­du v samo­stoj­no drža­vo v začet­ku 90-ih let, so s pre­ho­dom v novo dese­tle­tje mile­ni­ja, posta­vlje­na pred nove orga­ni­za­cij­ske in poslov­ne izzi­ve. Gene­ra­ci­ja usta­no­vi­te­ljev svo­je posle že posto­po­ma pre­da­ja svo­jim otro­kom, ki bodo mno­ga uspe­šna slo­ven­ska pod­je­tja pope­lja­li v novo obdo­bje zaseb­ne­ga slo­ven­ske­ga gospo­dar­stva. Ne le slo­ven­ski, tem­več glo­bal­ni trend nare­ku­je, da prvi pre­nos nasled­stva, pre­ži­vi komaj tre­tji­na pod­je­tij, nasle­dnje pre­no­se pa le še dese­ti­na. Neka­te­ra pod­je­tja se vpra­ša­nja pre­da­ja­nja nasled­stva lote­va­jo pre­mi­šlje­no in sis­te­ma­ti­zi­ra­no, z uve­lja­vlja­njem dru­žin­skih pogodb o pre­da­ja­nju nasled­stva, s kate­ri­mi dolo­či­jo obdo­bje pre­da­ja­nja in ključ­ne akter­je. Takšno pod­je­tje je tudi MIK. Stro­kov­nja­ki za kadro­vske zade­ve in dru­žin­sko pod­je­tni­štvo opo­zar­ja­jo, da je za uspe­šen pre­nos nasled­stva ključ­na vzgo­ja mlaj­ših gene­ra­cij, ki bodo kot nasle­dni­ki pre­vze­li vode­nje pod­je­tij. Tem mora­jo lastni­ki omo­go­či­ti kari­er­no rast zno­traj pod­je­tja ter posto­po­ma pre­vze­ti vode­nje dolo­če­ne­ga podro­čja v pod­je­tju, ki ga lah­ko opra­vlja­jo avto­no­mno in pri čemer so lah­ko izmer­lji­vi rezul­ta­ti uspe­šno­sti. Prav tako stro­ka opo­zar­ja, da je ključ­no pri­pra­vljal­no ozi­ro­ma tran­zi­cij­sko obdo­bje, ki se mora zače­ti naj­ka­sne­je pet let pred pre­da­jo nasled­stva. Tako se je izzi­vov, ki ji pri­na­ša pre­da­ja nasled­stva pod­je­tja MIK dru­gi gene­ra­ci­ji, loti­la tudi dru­ži­na Pli­ber­šek, ob pod­po­ri vodil­nih kadrov v pod­je­tju. A, izzi­vi so veli­ki, ne le na podro­čju vode­nja pod­je­tja in uspe­šne­ga poslo­va­nja, ampak tudi na podro­čju vzpo­sta­vlja­nja kre­di­bil­ne avto­no­mi­je mlaj­še gene­ra­ci­je v pod­je­tjih, ter tudi sko­zi doda­tne izzi­ve v uskla­je­va­nju, vzdr­že­va­nju in nad­gra­dnji dru­žin­skih in poslov­nih odno­sov ter uspe­šni kom­bi­na­ci­ji obeh sfer. Tako med gene­ra­ci­jo star­šev, ki so usta­no­vi­li in uspe­šno vodi­li MIK in otro­ci Fran­ci­ja in Adri­ja­ne Pli­ber­šek, ki posto­po­ma pre­vze­ma­jo pod­je­tje v samo­stoj­no vode­nje. Tako je dru­ži­na Pli­ber­šek v nasle­dnjih 5ih letih začr­ta­la pot posto­pne­ga pre­da­ja­nja vode­nja pod­je­tja v roke naj­sta­rej­še­mu sinu Ale­nu, ki se je rodil le nekaj let po usta­no­vi­tvi pod­je­tja in sku­paj s svo­jo mlaj­šo sestro Najo in bra­tom Timo­nom, ob moč­nem pre­ple­ta­nju dru­žin­ske­ga in poslov­ne­ga življe­nja nji­ho­vih star­šev, ki sta gra­di­la pod­je­tje MIK, s pod­je­tjem tako rekoč odra­stel. Zadnja tri leta pa posto­po­ma sto­pa po oče­to­vih in mami­nih sto­pi­njah kot vod­ja malo­pro­da­je. Dru­ži­na Pli­ber­šek se tako ob vsto­pu v 4. dese­tle­tje delo­va­nja pod­je­tja MIK ozi­ra v pri­ho­dnost, ki jo bo vodil naj­sta­rej­ši sin. Vsa­ke­mu izmed otrok sta zakon­ca Pli­ber­šek z dru­žin­sko pogod­bo dala možnost izbi­re ali želi­jo sode­lo­va­ti pri vode­nju pod­je­tja ali gre­do po samo­stoj­ni poti. Prav tako je v dru­žin­ski pogod­bi zapi­sa­no, da mora­jo vsi tri­je otro­ci pri­do­bi­ti delov­ne izku­šnje tudi v tuji­ni, pre­den se zapo­sli­jo v doma­čem pod­je­tju. Tako se je sre­dnja hči Naja odlo­či­la po štu­di­ju mar­ke­tin­ga in odno­sov z jav­nost­mi v Lon­do­nu, da tam osta­ne in se pre­iz­ku­si v mar­ke­ting in PR-ovskih vodah glas­be­ne indu­stri­je, med tem ko je naj­mlaj­ši sin Timon šele začel s štu­di­jem na lju­bljan­ski grad­be­ni fakul­te­ti. Alen Pli­ber­šek, naj­sta­rej­ši sin, tako zdaj prav zago­to­vo sto­pa v veli­ke čevlje svo­jih star­šev, za kate­re ver­ja­me­mo, da mu jih bo ob pod­po­ri oče­ta, mame in vodil­nih v MIKu v nasle­dnjih letih uspe­lo uspe­šno zapol­ni­ti in pope­lja­ti MIK na pot nove­ga obdo­bja rasti in uspehov.

Znak kakovosti v graditeljstvu” za RAL montažo pri sanacijah z integracijo MIKroventa

PRIZNANJE ZA MIK CELJE

Gene­ral­ni direk­tor MIK Celje, Fran­ci Pli­ber­šek, je danes na otvo­ri­tvi 59. Sej­ma DOM pre­vzel pre­sti­žen cer­ti­fi­kat “Znak kako­vo­sti v gra­di­telj­stvu” za podro­čje RAL mon­taž pri sana­ci­jah objek­tov z inte­gri­ra­nim lokal­nim pre­zra­če­va­njem MIKrovent. 

STROKOVNI POSVET ZRMK

Še pred pode­li­tvi­jo pa se je ude­le­žil stro­kov­ne­ga posve­ta, ki ga je orga­ni­zi­ral Grad­be­ni inšti­tut ZRMK. Na posve­tu je pou­da­ril pomen celo­stne pre­no­ve in gra­dnje, ki vklju­ču­je ne zgolj kako­vo­stno gra­dnjoizo­la­ci­jo ter stavb­no pohi­štvo, tem­več tudi ustre­zno pre­zra­če­va­nje, pred­vsem pa pomen celo­vi­te­ga projektiranja.
Fran­ci Pli­ber­šek je na posve­tu izpo­sta­vil dej­stvo, da je v Evro­pi tre­tji­na objek­tov ozna­če­nih s sin­dro­mom bol­nih stavb, ki so posle­di­ca neu­stre­zne oz. nece­lo­vi­to gra­dnje in sanacij. 
Dele­žni­ki posve­ta so se eno­gla­sno stri­nja­li, da bo potreb­no zna­tno več sode­lo­va­nja raz­lič­nih sek­tor­jev ter spre­mem­be regu­la­tiv in smer­nic gra­dnje, ki bodo sis­tem­sko dolo­či­le nivo kako­vo­sti in ustre­zno­sti izdel­kov, mate­ri­a­lov ter procesov.

Camino — iskanje in utrjevanje notranjega miru, sreče in ljubezni

Dra­gi pri­ja­te­lji, moja želja, da bi pre­ho­dil North Cami­no in bil 33 dni v tiši­ni, brez tele­fo­na, inter­ne­ta, radia, tele­vi­zi­je in doma­čih, se je izpol­ni­la. V sebi čutim, da je zma­ga­la LJUBEZEN, SREČA IN MIR, ki ga čutim glo­bo­ko v sebi. Za menoj je 1.365.750 kora­kov, to je 1.024 km in 28.940 višin­skih metrov, ki sem jih pre­ma­gal v 32-ih dneh. Po vsem tem lah­ko rečem, da je Cami­no življenj­ska pot same­ga s seboj — za utr­je­va­nje notra­nje­ga miru, sre­če in lju­be­zni. Zahva­lju­jem se vsem v timu in “cami­nov­cem”, ki so mi poma­ga­li na poti iska­ti, utr­je­va­ti mir, sre­čo in lju­be­zen do sebe, svo­jih bli­žnjih, pri­ja­te­ljev in vseh lju­di sve­ta. Pre­ho­je­ni kilo­me­tri sever­ne Špa­ni­je in atlan­ske oba­le so me utr­di­li in nare­di­li še sreč­nej­še­ga, bolj zdra­ve­ga in pol­ne­ga ener­gi­je za nove izzi­ve, za nove pro­jek­te, ki mi jih niko­li ne bo zmanj­ka­lo… SREČNO, SLOVENIJA!

Na poti sem spo­znal veli­ko novih lju­di in stkal šte­vil­na nova poznan­stva in pri­ja­telj­stva. S poti sem se vrnil poln ener­gi­je, saj me je ta napol­ni­la z notra­njo ener­gi­jo in zado­volj­stvom, prav to je razlog, zakaj veči­na popo­tni­kov o njej poro­ča pozi­tiv­no in nav­di­hu­jo­če. Poto­va­nje me je pred­vsem obo­ga­ti­lo dušev­no in psi­hič­no, saj sem na poti spo­znal mno­go iščo­čih popo­tni­kov in nji­ho­ve življenj­ske zgod­be, ki so bile gan­lji­ve, vča­sih sreč­ne, vča­sih bole­če. Jako­bo­va pot ponu­ja šte­vil­ne izku­šnje, pri­ja­telj­stva in spo­zna­nja. Pomir­ja tudi s tem, česar ne more­mo spre­me­ni­ti, na kar ne more­mo vpli­va­ti. Odlo­čil sem se za pot “Cami­no del Nor­te” ali pot ob sever­ni oba­li Špa­ni­je, ki je ena naj­zah­tev­nej­ših poti do ome­nje­ne­ga cilja. Nakna­dno sem jo je dopol­nil še s kraj­šo potjo “Cami­no Fini­ster­re”. V druž­bi pri­ja­te­ljev: Mar­ja­ne, Petra in Mira­na sem doži­vel nepo­zab­ne izku­šnje, ki me opo­mi­nja­jo, kaj v življe­nju je naj­po­memb­nej­še. Če povza­mem, je to notra­nji mir, sre­ča, lju­be­zen do bli­žnjih, delje­nje dobrin in odda­lji­tev od pre­ti­ra­ne­ga mate­ri­al­ne­ga hle­pe­nja. Spri­ja­znje­nje z nara­vo, viš­jo silo in soži­tje s tistim, kar nam je dano. V mate­ri­a­li­stič­no opre­de­lje­ni in eko­nom­sko moč­no zazna­mo­va­ni druž­bi pa mora­mo žal vse to pogo­sto pori­ni­ti ob rob. A prav ta čas nas opo­mi­nja, da mora­mo druž­bo bolj huma­ni­zi­ra­ti, jo gra­di­ti na dobrem in nese­bič­nem ustvar­ja­nju, delje­nju in razu­me­va­nju. Med poto­va­njem po čudo­vi­tih pokra­ji­nah Špa­ni­je sem dobil ide­jo, da mora­mo obno­vi­ti in ozna­či­ti tudi slo­ven­ski Cami­no. Poti so lepe, odlič­ne za hojo, a ne dovolj dobro ozna­če­ne in nepod­pr­te z ustre­zni­mi pod­por­ni­mi toč­ka­mi — “alber­gi” za pre­no­če­va­nje in pre­hra­no popo­tni­kov ozi­ro­ma romar­jev. Sto­pil sem v stik s poslan­cem Evrop­ske­ga par­la­men­ta, Fran­cem Bogo­vi­čem, in začel raz­i­sko­va­ti možnost, kako bi pro­jekt oži­vlja­nja slo­ven­skih romar­skih poti pri­klju­čil k evrop­ske­mu pro­jek­tu “Pame­tne vasi”. Prvi pogo­vo­ri so že ste­kli in mor­da bomo Slo­ven­ci resnič­no uspe­li s pre­dla­ga­nim pro­jek­tom, ki bi v nara­vo zva­bil več lju­di, jim na poti omo­go­čil kva­li­te­tno biva­nje, pre­hra­nje­va­nje in dru­go podporo. 

Prav v tem vidim Fran­ci­je­vo dina­mi­ko v iska­nju in odkri­va­nju novih možno­sti. Niko­li ne obu­pa in ne odne­ha. Življe­nje čuti kot ener­gi­jo, ki jo je v vsa­kem tre­nut­ku moč pre­o­bli­ko­va­ti, jo izpo­pol­ni­ti in nad­gra­di­ti. Sedaj mu je sko­raj mesec dni “tiši­ne” vlil novih moči in novih pogle­dov na življe­nje. Pra­vi, da je okre­pil mir v sebi, lju­be­zen in razu­me­va­nje do dru­gih. Ko govo­ri o “slo­ven­skem Cami­nu”, pri ozna­kah poti ne poza­bi na niko­gar: poho­dni­ke, inva­li­de, kole­sar­je in jez­de­ce. Za sle­dnje je dobil nav­dih v Špa­ni­ji, kjer so bili konji pri­so­tni ob vsej poti, na pašni­kih, trav­ni­kih in na poteh, za tiste, ki so si žele­li ježe.

Franci Pliberšek: »Ne gre za medijsko zgodbo, gre za nas.«

Inter­vju je bil obja­vljen na sple­tnem por­ta­lu Radio Ognji­šče, Avto­ri­ca: Nata­ša Ličen

Ima­mo lepo drža­vo, ki raz­me­ro­ma dobro skr­bi za drža­vlja­ne, pa ven­dar so tudi med nami otro­ci, ki jim kaj manj­ka. Tako je začel pogo­vor direk­tor in lastnik pod­je­tja MIK Celje, Fran­ci Pliberšek.

Pova­bi­li smo ga pred mikro­fon na Debe­lem rti­ču, kamor so tudi letos, že 14 leto zapo­red, pelja­li sto otrok iz celj­ske­ga oko­li­ša, ki pri­ha­ja­jo iz soci­al­no šib­kej­ših dru­žin, na pra­ve pole­tne poči­tni­ce ob morje.

Poma­ga nam tudi On, da stva­ri uspejo.

»Sto otrok ne pelje­mo na mor­je zato, da bi bili medij­sko odmev­ni. To dela­mo zara­di sebe, s srcem in lju­be­zni­jo. Biti mora­mo druž­be­no odgo­vor­ni s svo­ji­mi deja­nji, posa­me­zni­kom mora­mo pri­sko­či­ti na pomoč, če jo potre­bu­je­jo. Vsak dan naj bo to naš način življenja.«

Drža­va je prezadolžena

»Koli­ko bi lah­ko nare­di­li bol­ni­šnic, šol za mili­jar­do, koli­kor ima­mo dol­ga. Ko bomo poskr­be­li za svo­je otro­ke, jih vzgo­ji­li, da bodo zna­li dela­ti, se spo­što­va­ti in si poma­ga­ti, bomo ime­li pri­ho­dnost. Zadnjih deset let se ni dela­lo dobro v naši drža­vi, ima­mo pre­ve­lik dolg.«

Ne kri­ti­ka, spodbuda

»Ne želim biti kri­ti­čen, toda vode­nje v pre­te­klo­sti v naši drža­vi ni bilo dobro. Veli­ko ima­mo Slo­ven­cev, ki na raz­lič­nih podro­čjih dela­jo dobro in so uspe­šni. Sto­pi­ti mora­mo sku­paj, kot smo to zna­li sto­ri­ti leta 1991. Če bomo ime­li vod­je, ki bodo zna­li poskr­be­ti za dobro vzduš­je med lju­dmi, bo to mogoče.«

Od 28. 000 »sle­dljiv­cev« so le tri­je odo­bri­li moj duhov­ni trening

»Ko sem pred tre­mi leti obja­vil, da sem bil na osem­dnev­nem duhov­no poslov­nem tre­nin­gu v samo­sta­nu v tiši­ni, sem imel med sle­dljiv­ci na druž­be­nih omrež­jih le dva pri­tr­dil­na odgo­vo­ra. No, zdaj jih je že šest. Nič hude­ga. Tre­ba je ime­ti pogum, da smo kar smo. Niko­mur ni tre­ba pola­ga­ti računa.«

Ko smo mir­ni v sebi in dela­mo, brez misli na povra­či­lo, dobro dru­gim, posta­ja­mo notra­nje moč­ni . Zakon lju­be­zni nare­ku­je življe­nje. Kar daje­mo, dobimo.

Vode­nje z vzorom

»Bodi­mo vzor, ko je to potreb­no. S svo­jim nači­nom dela, obna­ša­nja, s svo­jim nači­nom spo­što­va­nja sode­lav­cev, posta­vljam nor­me. To naj­več šte­je. Če vodi­mo z vzo­rom, je laž­je in pred­vsem, bolj uspe­šni smo. Sto­krat lah­ko pove­mo, kakšni naj bi bili, toda če naj­prej mi sami nismo takšni, je vse zaman. Če nare­di­mo napa­ko, nič hude­ga, poskr­bi­mo, da se bomo pobolj­ša­li in napa­ke ne bomo ponovili.«

Sem v dob­ro­bit vseh? Delam dobro in pošteno?

»Ver­ja­mem v Slo­ve­ni­jo in ver­ja­mem v Slo­ven­ce. Finanč­na sta­bil­nost drža­ve ohra­nja narod in jezik. Če se želi, se da. Zače­tek in konec sta vsem sku­pna, vmes pa je veli­ko pri­lo­žno­sti, da osre­či­mo dru­ge, ko to zmo­re­mo, smo sreč­ni tudi sami. Po tem se nas bodo spo­mni­li. Veli­ko je pogu­mnih in dobrih lju­di, tre­ba je žive­ti tako, da obo­ga­ti­mo lju­di okrog sebe. Daja­ti z name­nom, da nekaj dobiš, ni daja­nje, je pridobivanje.«