Franci Pliberšek

Podjetnik, predavatelj, vizionar in oster kritik političnih in družbenih razmer.

V sobo­to, 30. juni­ja 2012, se je domov vrni­la že sed­ma MIKo­va kara­va­na otro­ške­ga sme­ha, ki je letos šte­la 95 otrok iz dolenj­ske, belo­kranj­ske, gorenj­ske, koro­ške in celj­ske regi­je. Otro­ke, ki so nam jih poma­ga­li izbra­ti soci­al­ni delav­ci na osno­vih šolah, je spre­mlja­lo 11 vzgo­ji­te­ljev in pred­stv­ni­ca naše­ga pod­je­tja.

Vsa­kič, ko sem tam, med nji­mi, začu­tim tisto pra­vo sre­čo, tisto zara­di kate­re je vre­dno žive­ti in pre­be­de­ti mar­si­ka­te­ro noč. Nasme­ja­ni otro­ški obra­zi, pol­ni spo­mi­nov na nepo­zab­na doži­ve­tja in nova pri­ja­telj­stva — to je tisto, kar šte­jem za naj­ve­čji uspeh naše­ga pod­je­tja. Samo­u­mev­no bi mora­lo biti, da doži­vi vsak otrok vsaj nekaj brez­skrb­nih poči­tni­ških dni, a žal je tako, da je vedno več takih, ki o tem le sanja­jo. Zato bi želel vide­ti še več pod­je­tij, ki bi sle­di­la podob­nim akci­jam, da damo mla­dim pri­lo­žnost spo­zna­ti tudi lepe stra­ni življe­nja.

In seve­da vse čestit­ke mla­di ume­tni­ci Pii, ki si je s svo­jim ple­snim nasto­pom na pri­re­di­tvi MIKo­ve zvez­de pri­lu­ži­la ude­lež­bo tudi na nasle­dnji MIKo­vi kara­va­ni, ki bo, vsaj dokler moje pod­je­tje živi in diha, osta­la srce naše­ga pod­je­tja.

Več foto in video utrin­kov si lah­ko ogle­da­te na www.mik-ce.si

 

MIKo­va kara­va­na 2012 z gene­ral­nim direk­tor­jem Fran­ci­jem Pli­ber­škom

 

 

Več ...

V sobo­to, 23. juni­ja, je v Veli­ki kavar­ni v Mari­bo­ru, v okvi­ru Mari­bor­ske­ga regi­o­nal­ne­ga knji­žne­ga sej­ma  pod okri­ljem Dru­štva slo­ven­skih pisa­te­ljev, pote­ka­la pred­sta­vi­tev knji­ge Vse­mo­goč­ni v ogle­da­lu. Gosti­te­lji­ca Man­ca Košir se je o modro­stih življe­nja, ki jih Fran­ci Pli­ber­šek pri­po­ve­du­je sko­zi zgod­bo Mate­je Zor­ko, pogo­var­ja­la z avtor­je­ma in radij­skim novi­nar­jem Anto­nom Pete­lin­škom.

Spo­što­va­nje moške­ga do žen­ske in obču­do­va­nje žen­ske do moške­ga. To manj­ka temu sve­tu.” je dejal Anton Pete­lin­šek, ko sta z Man­co Košir sku­paj pri­šla do spo­zna­nja, da sta por­tre­ti­ra­nec Fran­ci Pli­ber­šek in avto­ri­ca por­tre­ta Mate­ja Zor­ko odlič­no zdru­ži­la svo­ji življenj­ski zgod­bi in sko­zi raz­bur­ka­no zgod­bo pred­sta­vi­la bistvo sreč­ne­ga in lepe­ga življe­nja.

Da je Fran­ci Pli­ber­šek prvi slo­ven­ski direk­tor, ki je napi­sal duhov­no knji­go, je še doda­tno spod­bu­di­lo vse pri­so­tne, da so spre­je­li pobu­do za usta­no­vi­tev nagra­de za mana­ger­je, ki poslu­je­jo ne le druž­be­no odgo­vor­no, pač pa tudi v naj­bolj­šem inte­re­su in skr­bi za svo­je zapo­sle­ne. Kot je dejal Pli­ber­šek: “Več kot bodo zaslu­ži­li moji zapo­sle­ni, večje bo moje bosta­vo.

 

Vsemogočni v ogledalu

Fran­ci Pli­be­šek, Mate­ja Zor­ko, Man­ca Košir in Anton Pete­lin­šek med pogo­vo­rom

Več ...

O knji­gi Fran­ci­ja Pli­ber­ška, direk­tor­ja MIK Celje, in Mate­je Zor­ko VSEMOGOČNI V OGLEDALU se bo gosti­te­lji­ca pogo­var­ja­la z avtor­je­ma in radij­skim novi­nar­jem Anto­nom Pete­lin­škom. Knji­ga pri­po­ve­du­je o življenj­skih resni­cah in vre­dno­tah, o ure­sni­če­va­nju sanj in izku­šnjah, ki nas vodi­jo k modro­sti. Kra­tek odlo­mek za okus in pova­bi­lo na sre­ča­nje: “Če želi­mo z nekom deli­ti življe­nje, mora­mo naj­prej zna­ti biti sami. Nih­če si namreč ne želi­ti biti z nekom, ki noče biti s seboj.”

V sobo­to, 23. juni­ja 2012, ob 11.00 uri, v Veli­ki kavar­ni v Mari­bo­ru.
Vablje­ni!

Več ...

Slika Franci Pliberšek

Pozdravljeni

Sem pod­je­tnik, ki že 25 let vodi svo­je pod­je­tje, kate­re­ga sem usta­no­vil še v času štu­di­ja. Sem mož in oče treh živah­nih naj­stni­kov. Sko­zi pol­tre­tje dese­tle­tje uspe­šne­ga vode­nja sem se soo­čal s spre­je­ma­njem šte­vil­nih odlo­či­tev, ki so odlo­ča­le o uspe­hu in uso­di pod­je­tja in zapo­sle­nih. Gle­de na to, da je MIK danes eno naj­u­spe­šnej­ših pod­je­tij za pro­i­zvo­dnjo stavb­ne­ga pohi­štva in zaste­kli­tve objek­tov v Slo­ve­ni­ji, sem zago­to­vo spre­je­mal pra­ve odlo­či­tve. Seve­da sam ne bi zmo­gel dose­či vse­ga tega, to smo dose­gli vsi sku­paj – zapo­sle­ni in moja dru­ži­na. Vsa podro­čja moje­ga življe­nja in delo­va­nja se nepre­sta­no pre­ple­ta­jo. Zna­nje in izku­šnje iz posla pre­na­šam v kul­tu­ro in šport in naprej v lokal­no sku­pnost in druž­be­no odgo­vor­nost, pa spet nazaj v pod­je­tje in dru­ži­no. Svo­je izku­šnje z vese­ljem delim z osta­li­mi, saj sem pre­pri­čan, da se lah­ko naj­več nau­či­mo prav drug od dru­ge­ga. Živim, delam in se odlo­čam po nače­lu pre­pro­ste in zdra­ve pame­ti. Močan pečat pa so na moje raz­mi­šlja­nje in doži­vlja­nje sve­ta pusti­la tudi šte­vil­na poto­va­nja po sve­tu, kjer sem sre­če­val in spo­zna­val tuje kul­tu­re in se iz njih učil, kako biti vsak dan bolj­ši člo­vek in uspe­šnej­ši pod­je­tnik.

S spo­što­va­njem,
Fran­ci Pli­ber­šek, uni­ver­zi­te­ni diplo­mi­ra­ni inže­nir arhi­tek­tu­re
Gene­ral­ni direk­tor, MIK Celje, d.o.o.

Več ...

Odpr­to pismo slo­ven­ski vla­di in slo­ven­skim sin­di­ka­tom.

Spo­što­va­ni pred­stav­ni­ki vla­de, spo­što­va­ni pred­stav­ni­ki slo­ven­skih sin­di­ka­tov, spo­što­va­ni slo­ven­ski delav­ci, kot gospo­dar­stve­nik, ki se že 23 let tru­di uspe­šno poslo­va­ti in zago­ta­vlja­ti redno delo svo­jim zapo­sle­nim in redni doho­dek sku­paj pre­ko 300 dru­ži­nam, se mi ob pre­te­klih dogod­kih poja­vlja­jo vpra­ša­nja, ki moč­no nače­nja­jo moje zau­pa­nje v vaše ide­je, odlo­či­tve in deja­nja. SDS (strast, disci­pli­na in skro­mnost) in VOZ (var­nost, odgo­vor­nost, zau­pa­nje) so nače­la in vre­dno­te, ki vodi­jo uspe­šne, a tega, se mi zdi, se vi še niste nau­či­li. Var­če­va­nje na račun vse­splo­šne­ga zni­ža­nja plač zapo­sle­nim v jav­nem sek­tor­ju in posle­dič­no splo­šna stav­ka jav­ne­ga sek­tor­ja, je po mojem mne­nju le še en dokaz, da ne eni ne dru­gi prav zares ne veste kaj dela­te. A pre­den vam podam nekaj svo­jih pre­dlo­gov, ki teme­lji­jo na ZKP (zdra­vi kmeč­ki pame­ti), vam posta­vljam še nekaj eno­stav­nih vpra­šanj in vas vse sku­paj jav­no pozi­vam, da mi nanje odgo­vo­ri­te.

Spo­što­va­ni sin­di­ka­ti, kje ste bili in kaj ste poče­li zadnja tri leta, ko se je naša drža­va zadol­ži­la za 2,5 mili­jar­de evrov letno? Kaj ste tako dobre­ga nare­di­li za vse tiste delav­ce, ki, kljub temu da redno in trdo dela­jo, nima­jo osnov­nih sred­stev za člo­ve­ka vre­dno življe­nje? Komu ste poma­ga­li? Pro­pa­dle­mu grad­be­ne­mu sek­tor­ju v kate­rem je v zadnjih dveh letih pro­pa­dlo 11.000 družb in pod­je­tni­kov? Ste se mor­da ogla­si­li, ko je mari­bor­sko sodi­šče dalo pred­nost popla­či­lu odve­tni­kov za prav­no sve­to­va­nje (v viši­ni 200.000 EUR za 35 min sve­to­va­nja) pred izpla­či­lom plač zapo­sle­nim, ki so osta­li brez dela in plač za zadnjih 6 mese­cev v sku­pni viši­ni 1.5 mio evrov?

Ste kdaj orga­ni­zi­ra­li stav­ko, ker želi­te prav­no drža­vo? Ste kdaj zah­te­va­li, da se spo­štu­je­ta red in usta­va v drža­vi, kar bi mar­si­ka­te­re­mu pod­je­tni­ku in nje­go­vim zapo­sle­nim še danes zago­ta­vlja­lo obstoj in delo in nudi­lo Slo­ven­cem veli­ko več kot le boj za pre­ži­ve­tje? Ste kdaj zah­te­va­li vzpo­sta­vi­tev prav­ne­ga reda in kraj­še tra­ja­nje sodnih pro­ce­sov in postop­kov? Kje ste bili? Kje je vaša učin­ko­vi­tost, kje so rezul­ta­ti? Ste kdaj pomi­sli­li, kako sto­ji­jo in pote­ka­jo stva­ri v gospo­dar­stvu? Koli­ko mora nare­di­ti gospo­dar­stvo, da lah­ko vi vsa­kič zno­va zah­te­va­te svo­je, brez da bi se potru­di­li tudi sami kaj pri­spe­va­ti k izbolj­ša­nju vse­splo­šne­ga sta­nja v drža­vi. Odlo­či­li ste se za stav­ko – pa jo tudi pla­čaj­te. Bori­ti se je tre­ba za pra­vi­ce delav­cev in tistim, ki dela­jo dobro in učin­ko­vi­to zago­to­vi­ti dostoj­ne pla­če. V gospo­dar­stvu se sle­her­ni dan bori­mo za obstoj in zago­ta­vlja­nje dela zapo­sle­nim v tistih pod­je­tjih, ki nam jih je v tej neprav­ni drža­vi še uspe­lo obdr­ža­ti pri življe­nju. Gospo­dar­stvo ne more in ne bo pre­vze­lo nase še vaše­ga bre­me­na. Spo­što­va­ni poslan­ci, ki v par­la­men­tu zasto­pa­te naše gla­so­ve, ste kdaj pomi­sli­li, da bi sami nosi­li stro­ške za vse pro­pa­dle refe­ren­du­me, sla­be zako­ne, ki pov­zro­ča­jo nered v drža­vi, ki ima­jo »luknje«? Pred­stav­ni­ki Gospo­dar­ske zbor­ni­ce, ki naj bi zasto­pa­li inte­re­se gospo­dar­stva, zakaj bolj ne pod­pre­te vla­de v tre­nu­tni situ­a­ci­ji in jih s trdni­mi argu­men­ti spod­bu­ja­te pri pre­pre­či­tvi stav­ke jav­ne­ga sek­tor­ja? Zakaj osta­li sin­di­ka­ti ne zah­te­va­te ena­kih pogo­jev za vse zapo­sle­ne, tiste v jav­nem sek­tor­ju in tiste v gospo­dar­stvu in zaseb­nem sek­tor­ju? Zakaj ne stav­ka­te zato, da bi posta­lo pošte­no delo vre­dno­ta in ne sra­mo­ta kot je danes?
Spo­što­va­ni poli­ti­ki in poslan­ci, na dušo vam pola­gam izja­vo ustav­ne­ga sodni­ka prof. dr. Erne­sta Petri­ča: »Danes ni pomemb­no kaj je prav in kaj naro­be. Pomemb­ne so kori­sti na kra­tek rok in to je zelo naro­be«. (Petrič, TV Slo­ve­ni­ja, 3. pro­gram. 2012. Kon­tak­tna odda­ja. Lju­blja­na, 4. april) Ali so vam mor­da bliž­je bese­de zna­ne­ga slo­ven­ske­ga eko­no­mi­sta, ki je že več let nad­zor­nik v eni od slo­ven­skih družb, ki že leta ustvar­ja le izgu­be in jo je bilo zato tre­ba že več­krat doka­pi­ta­li­zi­ra­ti in ki pra­vi, da jav­ni sek­tor ni pre­ve­lik, da je cilj le zapol­ni­ti luknjo pri finan­ci­ra­nju jav­ne­ga sek­tor­ja. Če povem po doma­če — ni pomemb­no koli­ko zapra­vi­mo doma, le naj nas finan­ci­ra­ta teta ali stric še naprej… Ne me razu­me­ti naro­be, vsem zapo­sle­nim želim dostoj­no življe­nje in dobre pla­če, tudi tistim v jav­ni upra­vi in sem pro­ti vse­splo­šne­mu zni­že­va­nju plač v jav­nem sek­tor­ju. Prav­za­prav zah­te­vam, da se pla­če zvi­ša­jo vsem, tudi zapo­sle­nim v jav­nem sek­tor­ju. A na račun pla­či­la po delov­ni učin­ko­vi­to­sti in ne na račun tiste­ga dela gospo­dar­stva, ki je ostal zdrav in se danes brez pomo­či drža­ve bori s posle­di­ca­mi sla­be­ga vode­nja drža­ve in nespo­što­va­nja držav­ne­ga reda in pra­va. Če bi žele­li nare­di­ti več in prav, bi se lah­ko pri upra­vlja­nju jav­ne upra­ve veli­ko nau­či­li prav iz gospo­dar­stva – doma­če­ga in tuje­ga, kjer je glav­no vodi­lo uspe­ha – UČINKOVITOST, ne pa pra­vi­ce, ki si jih v jav­ni upra­vi dolo­ča­te v svo­jih inter­nih aktih. Zah­te­vam, da tudi v jav­ni upra­vi uve­de­te nor­me, ki velja­jo v EU in gospo­dar­stvu. Ne pa nor­me kot velja­jo sedaj: učin­ko­vi­to delo le 3–4 ure na dan, pa 50 do 60 dni dopu­sta in nera­ci­o­nal­no zapo­slo­va­nje (v jav­nem sek­tor­ju ste v zadnjih treh letih doda­tno zapo­sli­li 9000 lju­di, med­tem ko smo jih v gospo­dar­stvu mora­li odpu­sti­ti sku­paj kar 76.000).

Orga­ni­zi­raj­te in opti­mi­zi­raj­te delov­ne pro­ce­se tako, da bodo lah­ko zapo­sle­ni svo­je delo opra­vi­li učin­ko­vi­to in kako­vo­stno (dolo­če­ne uprav­ne eno­te že ima­jo stan­dar­de EFQM) in tistim, ki bodo dose­ga­li posta­vlje­ne nor­me, zvi­šaj­te pla­če in jih pla­čaj­te po učin­ko­vi­to­sti. Za dobro opra­vlje­no delo si zaslu­ži­jo dobro pla­čo. Pre­pri­čan sem, da dela tre­nu­tno v jav­ni upra­vi vsaj 13 takih, ki že dose­ga­jo take nor­me, kot velja­jo v gospo­dar­stvu in so pre­ma­lo pla­ča­ni. Dru­ga tre­tji­na bo dobi­la več volje, ko bo vide­la, da se spla­ča dela­ti in bo sle­di­la prvi tre­tji­ni, za osta­lo tre­tji­no oz. četr­ti­no, ki teh norm ne bodo dose­ga­li in za kate­re ne bo dovolj dela pa je tre­ba ure­di­ti bolj fle­ksi­bil­no zapo­slo­va­nje kot je npr. v Avstri­ji ali Nem­či­ji in jim pre­ko Zavo­da za zapo­slo­va­nje zago­to­vi­ti jav­na dela:

  • veli­ko je še dela, da bomo ime­li naj­lep­šo deže­lo v Evro­pi,
  • pomoč na domo­vih za osta­re­le,
  • hmelj, jago­de in osta­le pri­del­ke naj obi­ra­jo Slo­ven­ci in ne Romu­ni,
  • 23 kme­tij­skih zemljišč RS je neob­de­la­nih, to je pri­bli­žno 450.000 ha, kar pome­ni, da bi vsak brez­po­sel­ni lah­ko dobil 2 do 3 ha zemlje brez­plač­no v najem, da bi zače­li pri­de­lo­va­ti eko­lo­ško hra­no. Posta­li bi lah­ko naj­ve­čji izvo­znik bio hra­ne v EU (gle­de na veli­kost drža­ve) .… Drža­va pa bi pri jav­nih naro­či­lih mora­la kupi­ti od doma­če­ga pri­de­lo­val­ca 100% hra­ne in ne kot sedaj, ko 75% hra­ne uvo­zi (z vse­mi potreb­ni­mi cer­ti­fi­ka­ti kate­rih naši pri­de­lo­val­ci men­da nima­jo), hra­na pa je pri­de­la­na na GSO način (gen­sko spre­me­nje­ni orga­niz­mi). Več kot oči­tno se ob tem posta­vi vpra­ša­nje KVALITETE uvo­že­ne hra­ne!

Kaj nas torej zadr­žu­je, da ne more­mo posta­ti naj­ve­čji izvo­znik zdra­vo pri­de­la­ne hra­ne v EU? Moj odgo­vor je neu­čin­ko­vi­tost! Vi pa pre­so­di­te sami. Pove­dal sem svo­je, podal svo­je pre­dlo­ge, ki izha­ja­jo iz spo­znanj ZKP (zdra­ve kmeč­ke pame­ti) in vam posta­vil svo­ja eno­stav­na vpra­ša­nja, sedaj spo­što­va­ni gospod­je pa pri­ča­ku­jem tudi od vas, da boste nare­di­li svo­je. In to dobro in učin­ko­vi­to.

S spo­što­va­njem,

Fran­ci Pli­ber­šek, u.d.i.a.

______


Povezave:

Odgovor Zveze svobodnih sindikatov Slovenije:

Več ...