Franci Pliberšek

Podjetnik, predavatelj, vizionar in oster kritik političnih in družbenih razmer.

Archive
Odprto pismo

Anke­ta revi­je Finan­ce je poka­za­la, da po mne­nju mno­gih sodim med naj­bolj­še direk­tor­je v Slo­ve­ni­ji. To si šte­jem v veli­ko čast in še doda­tno potr­di­tev same­mu sebi, da delam prav ter da čas in trud, ki ju vlo­žim v svo­je pod­je­tje in lju­di, nista zaman.

anketa80 1398283714

 

Čla­nek »Odpr­to pismo Fran­ci­ja Pli­ber­ška: Kaj bomo Slo­ven­ci pusti­li otro­kom in vnu­kom in kako bomo žive­li jutri?« je bil s stra­ni redak­ci­je Financ uvr­ščen na 1. mesto med član­ki leta 2014 v Finan­cah. Dej­stvo, da je moje raz­mi­šlja­nje oz. druž­be­na kri­ti­ka, naj­bolj bran čla­nek revi­je Finan­ce v letu 2014, veli­ko pove…

Čla­nek naj­de­te na nasle­dnji pove­za­vi: TOP ČLANKI 2014, lah­ko pa si ga pre­be­re­te tudi na tej sple­tni stra­ni (spo­daj).

Več ...

Odpr­to pismo slo­ven­ski vla­di, poli­ti­kom in sin­di­ka­tom

Sem pod­je­tnik. Sem oče in mož. Sem člo­vek. Sem glo­bo­ko raz­o­ča­ra­ni Slo­ve­nec, ki se tru­di v vsej tej zme­šnja­vi uspe­šno vodi­ti svo­je pod­je­tje in zago­to­vi­ti svo­jim zapo­sle­nim delov­na mesta, pra­vič­no pla­či­lo in dostoj­no življe­nje. Pred dve­ma leto­ma sem z jav­nim pismom vla­do in sin­di­ka­te pozval k dolo­če­nim spre­mem­bam, ki bi nam poma­ga­le iz situ­a­ci­je v kate­ri smo se zna­šli Slo­ven­ci. Danes še bolj raz­o­ča­ran in zaskr­bljen gle­dam to našo drža­vo in saj se v tem času naš polo­žaj ni niti kan­ček izbolj­šal, lah­ko bi trdi­lo, da se je celo pre­cej poslab­šal. Vem, da nas je v Slo­ve­ni­ji veli­ko takih, ki se tru­di­mo in spod­bu­ja­mo, išče­mo reši­tve in v svo­jih pod­je­tjih malo da ne čara­mo, da lah­ko pre­ži­vi­mo in vsaj na tak način pri­po­mo­re­mo k reše­va­nju situ­a­ci­je v kate­ri smo se zna­šli. A ni nam lah­ko, kdor­ko­li misli, da smo pri­vi­le­gi­ra­ni, ker ima­mo svo­ja pod­je­tja, trde­ga dela ver­je­tno še niko­li ni izku­sil. Svo­je pod­je­tje sem ustva­ril sam, iz nič, in ga sku­paj s sode­lav­ci raz­vil v ene­ga naj­ve­čjih v naši bran­ži, ki skr­bi za sku­paj sko­raj 300 dru­žin. In danes, po sko­raj 25 letih trde­ga dela, me sko­raj na vsa­kem kora­ku čaka­jo nera­zu­mne ovi­re, glu­ha uše­sa in sle­pi biro­kra­ti, ki se na vse način dobe­se­dno tru­di­jo pre­pre­či­ti kakr­šen­ko­li napre­dek in razvoj.

Če želi­mo biti uspe­šni, mora­mo biti v prvi fazi kon­ku­renč­ni. Toda kako naj bodo slo­ven­ska pod­je­tja kon­ku­renč­na tujim, ko pa poslu­je­mo v nepri­mer­lji­vo bolj zah­tev­nih in ume­tno ote­že­nih pogo­jih? Doma­če ban­ke smo doka­pi­ta­li­zi­ra­li, a od njih še zme­raj ne dobi­mo ser­vi­sa in sto­ri­tev kot jih za kon­ku­renč­nost potre­bu­je­mo. Tuje ban­ke pa so seve­da izko­ri­sti­le situ­a­ci­jo v Slo­ve­ni­ji in slo­ven­skim pod­je­tjem ponu­di­le pogo­je, ki so daleč od ugo­dne­ga ali pri­mer­lji­ve­ga s tem kar nudi­jo doma­čim pod­je­tjem, a kljub vse­mu, edi­na izbi­ra, ki jo ima­mo in kot zgle­da bo še nekaj časa tako, saj kljub doka­pi­ta­li­za­ci­ji naše ban­ke še vedno ne slu­ži­jo svo­je­mu name­nu. Mla­di inte­lek­tu­al­ci, mla­di obr­tni­ki odha­ja­jo v tuji­no, kjer jih spre­je­ma­jo odr­tih rok, saj se zave­da­jo doda­ne vre­dno­sti nji­ho­ve­ga zna­nja in pri­dno­sti. Po ura­dnih podat­kih, se je v letu 2012 iz Slo­ve­ni­je odse­li­lo kar 8.191 Slo­ven­cev, veči­no­ma mla­dih in izo­bra­že­nih, kar je drža­vo sta­lo cca 250.000 EUR na vsa­ke­ga viš­je izo­bra­že­ne­ga posa­me­zni­ka, kar zne­se sku­paj cca 2 mili­jar­di ško­de za drža­vo. Sku­pno je to sko­raj enkrat več kot se je Slo­ven­cev odse­li­lo leta 2011 in naj­več, kot se jih je odse­li­lo v enem letu vse od leta 1995. Odšli so iskat bolj­še pri­lo­žnost pred­vsem v Nem­či­jo (pri­bli­žno vsak četr­ti) in Avstri­jo (vsak sed­mi). Med­tem ko naše zna­nje beži k našim tujim kon­ku­ren­tom, pa naši poli­ti­ki še naprej živi­jo v svo­jem sve­tu, spre­je­ma­jo zako­ne in odlo­či­tve, ki nima­jo prav nobe­ne zve­ze z real­nim sta­njem in še naj­manj kori­sti­jo doma­če­mu gospo­dar­stvu. A se kljub temu bori­mo, vsak po svo­je, eni uspe­šno, dru­gi žal neu­spe­šno. In na kon­cu ugo­to­vi­mo, da nas naj­huj­še šele čaka, da je naj­huj­še spo­zna­nje naša temna zapu­šči­na. Tisti, ki bi nam mora­li biti prva skrb, bodo nosi­li posle­di­ce zdaj­šnjih nera­zu­mnih odlo­či­tev in dejanj. Naši otro­ci, naši vnu­ki. In vse pogo­ste­je si na glas posta­vljam vpra­ša­nje, ki ver­ja­mem, pesti vedno več Slo­ven­cev »Kaj poč­ne­mo z našo drža­vo?«

Če pogle­dam tre­nu­tno sta­nje in rezul­ta­te dela naših poli­ti­kov in sin­di­ka­tov v pre­te­klih 13 letih je odgo­vor jasen — našo drža­vo ubi­ja­mo. Osi­ro­ma­ši­li in pogu­bi­li smo ban­čni sis­tem, uni­či­li veli­ka pri­zna­na pod­je­tja, ki so Slo­ven­cem zago­ta­vlja­la dostoj­no življe­nje in jih nado­me­sti­li s taj­kun­ski­mi pod­je­tji, ki so delav­ce pah­ni­la v revšči­no in jih oro­pa­la člo­ve­ške dosto­jan­stve­no­sti. In za to ni kriv nih­če drug kot mi sami, ki smo lah­ko­ver­no ver­je­li lepim bese­dam in pra­znim oblju­bam in pusti­li, da so poli­tič­ni in kri­mi­nal­ni lobi­ji dela­li v lastno kori­sti in so poza­bi­li kaj je nji­ho­va nalo­ga, dol­žnost in odgo­vor­nost. Oblast je izko­ri­sti­la svo­jo moč za zado­vo­lje­va­nje izključ­no lastnih inte­re­sov in si celo­ten držav­ni sis­tem pri­la­go­di­la tako, da je delal za oblast, ne pa za lju­di.

In danes smo tukaj, kjer ne vidi­mo več izho­da, pač pa le brez­gla­vo obto­žu­je­mo drug dru­ge­ga, name­sto, da bi poi­ska­li reši­tve in slo­žno sto­pi­li na pot k lep­še­mu jutri. Naši poli­ti­ki naj se neha­jo obre­me­nje­va­ti s pre­te­klo­stjo in obtož­ba­mi, čas je, da konč­no pri­sluh­ne­jo in usme­ri­jo svo­je moči in deja­nja v pri­ho­dnost. Zgo­do­vi­na je izje­mno pomemb­na, biti mora­mo pono­sni na svo­je kore­ni­ne, a zdaj je skraj­ni čas, da se vpra­ša­mo, kakšno zapu­šči­no bomo s takšnim poče­tjem pusti­li svo­jim otro­kom in vnu­kom! Čas je, da se zač­ne poli­ti­ka ukvar­ja­ti z drža­vo in drža­vlja­ni in pre­ne­ha s poli­tič­ni­mi igri­ca­mi in med­se­boj­ni­mi obto­že­va­nji.

Tre­ba je pote­gni­ti črto in posta­vi­ti nova pra­vi­la in ure­di­ti sis­tem tako, da bo delal v dobro drža­ve in drža­vlja­nov. Vse, ki že 20 let pona­vlja­jo slad­ke bese­de in pra­zne oblju­be in se oko­ri­šča­jo na račun delav­cev in upo­ko­jen­cev, za kate­re v pre­te­klih letih niso nare­di­li prav veli­ko, je tre­ba zame­nja­ti in nado­me­sti­ti s stro­kov­nja­ki, ki zna­jo in želi­jo našo drža­vo posta­vi­ti nazaj na noge in lju­dem vrni­ti dostoj­no življe­nje. Pošte­nost mora spet posta­ti vre­dno­ta!

Poslan­ci v Držav­nem zbo­ru so naš glas, možnost izko­ri­šča­nja naše­ga zau­pa­nja jim je tre­ba odvze­ti in tre­ba je ome­ji­ti nji­ho­vo delo­va­nje na maksi­mal­no dva man­da­ta. Vze­ti je tre­ba moč zlo­bi­ra­nim sin­di­ka­tom, ki s svo­ji­mi pri­ti­ski in nera­zu­mni­mi deja­nji blo­ki­ra­jo razvoj že 20 let, med­tem ko so delav­ci tudi zara­di nji­ho­vih pra­znih parol in inte­re­sov osta­li neza­šči­te­ni in obu­bo­ža­ni, pod­je­tja pa mno­žič­no raz­gla­ša­jo ste­ča­je. Zakaj se ne zavza­me­jo za hitrej­še in bolj učin­ko­vi­to reše­va­nje ste­čaj­nih postop­kov, kot je pri­mer v naših sose­dnjih drža­vah, kjer je ste­čaj rešen v enem do treh mese­cev, delav­ci pa upra­vi­če­ni do nado­me­stil in odprav­nin, ki jim pri­pa­da­jo? Zakaj se sin­di­ka­ti niso bori­li za usta­no­vi­tev skla­da, iz kate­re­ga bi delav­cem, ki so izgu­bi­li služ­be zara­di ste­ča­jev, popla­ča­li nji­ho­ve ter­ja­tve? Pra­vo­ča­sno rešen ste­čaj­ni posto­pek bi mno­gim, ki so osta­li brez dela, omo­go­čil ponov­ne zapo­sli­tve, pri nas pa jih pošlje­mo na zavod za zapo­slo­va­nje, kjer posta­ne­jo šte­vil­ke in pre­pu­šče­ni sami sebi.

Slo­ven­ski dela­vec z mini­mal­no pla­čo ne more pre­ži­ve­ti, še manj dela­vec, ki za svo­je pošte­no opra­vlje­no delo pla­če sploh ne dobi! Kaj šele, da bi dobil 13 in 14 pla­čo, ki je v tuji­ni samo­u­mev­na in obdav­če­na le s 6,5 % dav­kom (pod­je­tje tako pla­ča samo 1 pla­čo + 13 % in ne celih dveh plač kot pri nas) in zago­ta­vlja doda­tno kupno moč in spod­bu­ja potro­šnjo in posle­dič­no rast gospo­dar­stva. Slo­ven­ski dela­vec pa danes spet dela zgolj za pre­ži­ve­tje in za to, da sani­ra pro­ra­čun­ske luknje.

Koli­ko ima­mo v Slo­ve­ni­ji držav­nih skla­dov in razno­ra­znih agen­cij, ki slu­ži­jo v glav­nem ene­mu same­mu name­nu in to je oko­ri­šča­nju vla­da­jo­če poli­tič­ne eli­te? Vsaj 23 teh agen­cij in skla­dov bi bilo tre­ba uki­ni­ti in pusti­ti le tiste, ki so nuj­no potreb­ni za zago­ta­vlja­nje soci­al­ne var­no­sti drža­vlja­nov in spre­je­ti meril­ne meto­de, a kate­ri­mi bomo lah­ko redno in natanč­no spre­mlja­li nji­ho­vo delo­va­nje.

Lju­dje so pri­pra­vlje­ni pri­spe­va­ti svoj delež in se mar­si­če­mu odpo­ve­da­ti, a le, če bi vide­li luč na kon­cu tune­la. Pri nas pa se poli­ti­ki že več kot dese­tle­tje ukvar­ja­jo sami s seboj, splet­ka­ri­jo in se obto­žu­je­jo, nad lju­di pa tro­si­jo lepe bese­de, name­sto da bi zdru­ži­li moči in sku­paj slu­ži­li drža­vi in drža­vlja­nom.

Kako bomo žive­li jutri? Kje bo Slo­ve­ni­ja leta 2030, leta 2050? Zakaj se je A. M. Slom­šek boril za slo­ven­sko ško­fi­jo in ohra­nja­nje mate­ri­ne­ga jezi­ka? Zakaj je Rudolf Mai­ster bra­nil našo mejo? Zakaj so par­ti­za­ni odšli v boj in umi­ra­li na boji­ščih? Zakaj smo leta 1990 sploh žele­li svo­jo drža­vo? Ker smo žele­li osta­ti Slo­ven­ci. Bori­li smo se, izbo­ri­li smo si pri­lo­žnost, a smo jo do danes že sko­raj popol­no­ma uni­či­li. SRAM NAS JE LAHKO! Se je kdo od naših poli­ti­kov vpra­šal, zakaj dober in pame­ten kmet sadi sadno drev­je, ki bo obro­di­lo šele čez mno­go let? Se je kdo vpra­šal, kako bodo žive­li naši otro­ci in kakšen jezik bodo govo­ri­li naši vnu­ki?

Kakšen je rezul­tat dela naših poli­ti­kov pre­te­klih 20 let? Taj­kun­ski direk­tor­ji, ki so na račun in ško­do mar­lji­ve­ga delav­ca s cer­ti­fi­ka­ti poku­pi­li pod­je­tja, ki so daja­la kruh Slo­ven­cem, in si s pra­njem denar­ja napol­ni­li lastne žepe, pod­je­tja in delav­ce pa osi­ro­ma­ši­li. Obu­bo­ža­ne ban­ke, ki so zara­di kre­di­ti­ra­nja takih poslov danes sani­ra­ne z delom in denar­jem teh istih ogo­lju­fa­nih lju­di, delav­cev, ki od svo­je­ga tež­ko pri­slu­že­ne­ga denar­ja spet pla­ču­je­jo za kri­mi­nal­na deja­nja dru­gih. Slo­ve­ni­ja umi­ra poča­si in v mukah in čaka nas ban­krot! Slo­ve­ni­ja umi­ra v mukah lju­di, na kate­re drža­va pre­na­ša svo­ja bre­me­na, da popla­ča­jo ško­do, ki so jo slo­ven­ski drža­vi, pod­je­tjem in ban­kam pov­zro­či­li nespo­sob­ni, sko­rum­pi­ra­ni poli­ti­ki in mana­ger­ji. Kaj nare­di­jo odgo­vor­ni lastni­ki pod­je­tij z upra­vo in odgo­vor­ni­mi za sla­bo poslo­va­nje pod­je­tja? Odstra­ni­jo jih takoj in nado­me­sti­jo z novi­mi lju­dmi, kate­rih edi­na in glav­na nalo­ga je uspe­šno vodi­ti pod­je­tje.

In zakaj se pri nas to ne zgo­di? Zakaj nih­če ne sli­ši in ne razu­me kar že nekaj časa kri­či­mo drža­vlja­ni, pod­je­tni­ki, špor­tni­ki in kul­tur­ni­ki? »Vsak­do sli­ši samo tisto, kar razu­me«, pra­vi W. Goe­the. In vra­na vra­ni ne izklju­je oči! In Slo­ve­ni­ja je pol­na neve­dnih črnih vran, zato je tre­ba našo drža­vo rese­ti­ra­ti in zno­va vzpo­sta­vi­ti celo­ten držav­ni sis­tem. A to z aktiv­no in pre­te­klo poli­tič­no zased­bo ni mogo­če, saj so vsi vple­te­ni v sko­rum­pi­ra­ne odno­se. Naš cilj mora posta­ti jasen: ohra­ni­ti Slo­ve­ni­jo pri življe­nju z lastnim zna­njem in delom. Ko bo pri­šla k nam »Troj­ka« bo nji­hov edi­ni cilj ohra­ni­ti denar, ki so ga vlo­ži­li v naše ban­ke in pod­je­tja, za slo­ven­ske­ga delav­ca jim ne bo mar. Zato je zdaj skraj­ni čas, da ukre­pa­mo, da usta­vi­mo to mori­jo. In to zmo­re­mo sami. Ne levi, ne desni, ne rde­či, ne črni. To zmo­re­mo samo zdru­že­ni Slo­ven­ci s popol­no­ma novim vod­stvom, z novo teh­nič­no vla­do, ki naj jo sesta­vlja­jo pri­zna­ni stro­kov­nja­ki, ki niso oku­že­ni s slo­ven­sko poli­ti­ko. Izku­še­ni Slo­ven­ci, ki v sve­tu vodi­jo ban­ke in veli­ka pod­je­tja in se zave­da­jo svo­je odgo­vor­no­sti. Pozo­vi­mo Slo­ven­ce z izku­šnja­mi iz tuji­ne, kot so na pri­mer dr. Zakraj­šek in dr. Kra­ljič…, da vodi­jo našo teh­nič­no vla­do in izpe­lje­jo refor­me, ki so nju­no potreb­ne, da Slo­ve­ni­ja pre­ži­vi.

Vze­mi­mo boga­stvo tistim, ki so do nje­ga pri­šli na žuljih drža­vlja­nov, med­tem ko so jim spre­tno laga­li v obraz, da so nji­ho­va edi­na skrb. Danes tukaj ni pro­sto­ra za lju­di, kate­rim edi­na bri­ga so lastne kori­sti. Glav­na in edi­na bri­ga drža­ve mora­jo spet posta­ti nje­ni drža­vlja­ni! Pra­vi držav­nik ne dela zase, ampak za drža­vo in drža­vlja­ne! Je kakšen od naših poli­ti­kov že uvi­del svoj zmo­to in odsto­pil za dob­ro­bit naro­da ali se kljub obtož­bam in doka­za­nim kri­mi­nal­nim deja­njem še zme­raj vsi bori­jo za svoj stol­ček in svo­je kori­sti? Kje sta nji­ho­va čast in mora­la? Je Slo­ve­ni­ja že kdaj doži­ve­la Ger­har­da Schröder­ja? Pot do vrha Tri­gla­va je tež­ka in napor­na in mar­si­če­mu se bo tre­ba odre­či, če želi­mo osvo­ji­ti vrh.

Slo­ven­ci smo v pre­te­klo­sti že doka­za­li svo­jo moč. Naši špor­tni­ki so na leto­šnjih Olim­pij­skih igrah sve­tu in nam doka­za­li, da majh­nost ni izgo­vor, niti ovi­ra. Osvo­ji­li so sve­tov­ni vrh in posta­vi­li Slo­ve­ni­jo toč­no tja, kjer bi mora­la biti. Poka­za­li so nam, da mora­mo biti vztraj­ni, moč­ni in pred­vsem bolj pono­sni in samo­za­ve­stni, če želi­mo vrhun­ske rezul­ta­te. Res smo pri­den narod, a pre­ma­lo pono­sni nase in pre­več poni­žni, da se pusti­mo vodi­ti lju­dem, ki tega ne zna­jo in ne želi­jo. Tre­ba se je zave­da­ti, da lah­ko le z zna­njem in trdim delom dose­že­mo svo­je sanje. Kot pra­vi Ein­ste­in: “Edi­ni vir zna­nja so izku­šnje.” Dra­gi Slo­ven­ci, kakšne so izku­šnje naših vrlih poli­ti­kov? Kdo se je do vodil­ne­ga polo­ža­ja pov­zpel zara­di trde­ga dela in zna­nja? Nare­di­mo konec poli­tič­ne­mu kadro­va­nju in bor­bi za stolč­ke. Naj naši poli­ti­ki konč­no spre­gle­da­jo, da je vse, kar poč­ne­jo le krat­ko­roč­no dobro zanje in da jih čaka ena­ka uso­da kot osta­le drža­vlja­ne Slo­ve­ni­je in naj poka­že­jo vsaj toli­ko dosto­jan­stva, da svo­je polo­ža­je zapu­sti­jo pro­sto­volj­no in pre­pu­sti­jo vode­nje lju­dem, ki razu­me­jo in bodo zna­li in zmo­gli našo drža­vo vodi­ti uspe­šno in pra­vič­no v dobro slo­ven­ske­ga naro­da.

Tre­ba je ustva­ri­ti nova delov­na mesta z večjo doda­no vre­dno­stjo, spod­bu­di­ti rast BDP-ja, in če pogle­dam na situ­a­ci­jo s sta­li­šča pod­je­tni­ka, je kar nekaj takih ukre­pov, ki bi jih v taki situ­a­ci­jo po mojem pre­pri­ča­nju mora­li izve­sti nemu­do­ma.

Naj­prej je tre­ba nare­di­ti red v jav­ni upra­vi in veza­ti zapo­sle­ne na delov­ne rezul­ta­te, ter pre­tr­ga­ti vse hori­zon­tal­ne vezi zno­traj jav­ne upra­ve. Jav­na upra­va naj pre­vza­me orod­ja zaseb­ne­ga sek­tor­ja. Vsa­kih 5 let bi mora­li jav­ne usluž­ben­ce v hori­zon­tal­nem nivo­ju pre­raz­po­re­di­ti na delov­na mesta v dru­gem kra­ju ali obči­ni in skla­dno s kako­vo­stjo opra­vlje­ne­ga dela nagra­di­ti tiste, ki dela­jo dobro in uspe­šno in iz delov­ne­ga pro­ce­sa odstra­ni­ti tiste, ki so neu­čin­ko­vi­ti.

Ustva­ri­ti mora­mo dobro poslov­no oko­lje za gospo­dar­stvo in turi­zem in izva­ja­ti ukre­pe, ki zago­ta­vlja­jo pospe­še­va­nje izvo­za in čim večji pri­tok tujih turi­stov (dotok sve­že­ga denar­ja v drža­vo).

Kako naj pri­te­gne­mo nove inve­sti­tor­je? Z jasno defi­ni­ra­ni­mi kon­ku­renč­ni­mi pred­nost­mi. Še pred tem pa seve­da mora­mo vede­ti kdo je naša kon­ku­ren­ca, kate­re so naše kon­ku­renč­ne drža­ve. Naj­prej si mora­mo posta­vi­ti jasno vizi­jo in dolo­či­ti kon­kre­tne cilje, ki jih želi­mo dose­či. S stra­te­škim pri­sto­pom, v kate­rem bomo jasno defi­ni­ra­li orod­ja in kora­ke s kate­ri­mi bomo posa­me­zne cilje ure­sni­če­va­li. Mi vsi nekaj želi­mo, vsi bi nekaj radi, nih­če pa se zares ne loti dose­ga­nja ciljev. Slo­ve­ni­ja je pre­da­na pesi­miz­mu in »jamra­nju«, vse od vla­de pre­ko medi­jev do drža­vlja­nov. Če nekaj želi­mo, je tre­ba nare­di­ti ustre­zne kora­ke, da do ciljev pri­de­mo. In to zdaj takoj. Seve­da pa si mora­mo pri tem zau­pa­ti, zau­pa­ti mora­mo v prav­no drža­vo, v red in pra­vič­nost.

Tre­ba je ustva­ri­ti ugo­dno davč­no oko­lje za doma­če in tuje inve­sti­tor­je. Pre­dla­gal bi uved­bo 3 do 5 % niž­je­ga dav­ka od dobič­ka, kot ga ima­jo osta­le evrop­ske drža­ve in tako moti­vi­ral tuja pod­je­tja, da usta­na­vlja­jo svo­ja pod­je­tja v Slo­ve­nji in inve­sti­ra­jo v naše lju­di in ustvar­ja­jo nova delov­na mesta in dobi­ček pri nas. Pri­mer dobre pra­kse davč­ne poli­ti­ke je švi­car­ski Kan­ton Tici­no, kjer so leta 2004 zni­ža­li davek na dobi­ček, da je bil 2 % niž­ji kot v sose­dnji Ita­li­ji in tako pospe­ši­li razvoj, inve­sti­ci­je in dvig BDP-ja. Zakaj to ni izve­dlji­vo? Zakaj tega ne nare­di­mo? Zakaj ne bi mogli posta­ti inve­sti­tor­jem naj­bolj pri­ja­zna drža­va? Kdo so prav­za­prav odlo­če­val­ci v naši drža­vi? Lobi­ji, ki se boji­jo zdra­ve tuje kon­ku­ren­ce ali vla­da, ki mora zago­to­vi­ti razvoj drža­ve?

Vse­ka­kor je tre­ba pla­ni­ra­ti ne le krat­ko­roč­no, ampak tudi vna­prej. Pri­pra­vi­ti je tre­ba stra­te­gi­je za nasle­dnje leto in nadalj­njih 5, 10, 20 let in vse­sko­zi spre­mlja­ti potek in rezul­ta­te, stra­te­gi­jo in aktiv­no­sti pa spro­ti pri­la­ga­ja­ti spre­mem­bam. In tako spre­mlja­ti gospo­dar­sko učin­ko­vi­tost in rast BDP-ja drža­ve.

A eden glav­nih pro­ble­mov naše vla­de, zara­di kate­re­ga smo med dru­gim tudi tukaj kjer smo, je neod­ziv­nost in nespo­sob­nost poslu­ša­nja. Torej se bojim pred­vsem, da mojih besed tisti, kate­rim so name­nje­ne spet ne bodo sli­ša­li. Vla­da se na naše pre­dlo­ge ne odzo­ve niti z vlju­dno­stnim pismom, kaj šele, da bi si zares vze­la čas, da bi na naše pre­dlo­ge, opo­zo­ri­la vze­la čas, o njih raz­mi­sli­la in tiste, za kate­re se izka­že, da bi pozi­tiv­no vpli­va­le na reše­va­nje naše situ­a­ci­je celo rea­li­zi­ra­la. H Komu naj se torej obr­ne­mo? Seve­da so naj­bolj­ši kanal da dose­že­mo čim večji odziv medi­ji, ki pa ima­jo žal že osla­be­le moči. Med­ji se o zade­vi raz­pi­še­jo, vla­da mol­či, hitro naj­de kakšen drug pro­blem in pori­ne v ospred­je kakšen škan­dal v naspro­tni stran­ki, medi­ji seve­da poza­bi­jo na aktu­al­ne teža­ve in se osre­do­to­či­jo na novo zade­vo. In tako je iz ene­ga v drug pri­mer in zgod­be vedno zno­va potih­ne­jo in gre­do v poza­bo. Mi gospo­dar­stve­ni­ki in pod­je­tni­ki si česa take­ga niti v sanjah ne more­mo pri­vo­šči­ti. Biti čuječ in odzi­ven je naša ključ­na pred­nost. Prej ko zaznaš pri­lo­žnost, več možno­sti imaš, da jo boš v naj­bolj­ši možni meri tudi izko­ri­stil. Ne more­mo si zati­ska­ti oči in se dela­ti, da pro­ble­ma ni, ker se to takoj pozna v uspe­hu pod­je­tja. Vla­da pa ne čuti posle­dic svo­je­ga rav­na­nja in odlo­či­tev, ker so nedo­sto­pni in zašči­te­ni na svo­jih nedo­ta­klji­vih pozi­ci­jah. Kje bi bila naša pod­je­tja, kot so Akra­po­vič, Pipi­strel, Sea­way, Krka …, če bi nji­ho­vi mana­ger­ji igra­li nedo­ta­klji­ve in ne bi poslu­ša­li oko­li­ce. Sodob­ni uspe­šni pod­je­tni­ki, špor­tni­ki in vsi, ki so kjer­ko­li uspe­li vedo, da je za uspeh tre­ba veli­ko dela­ti, da moraš biti samo­za­ve­sten, vsak del­ček tre­nut­ka zbran in pred­vsem si moraš upa­ti sto­pi­ti na zma­go­val­no pot.

Zato se še enkrat vpra­šaj­mo, kaj bomo pusti­li našim otro­kom in vnu­kom, kako bomo žive­li jutri?

Uso­da naše drža­ve in vsa­ke­ga od nas, bodi­si poli­ti­ka, pod­je­tni­ka, delav­ca, upo­ko­jen­ca in pred­vsem uso­da naših potom­cev je odvi­sna od nas samih, od naše­ga razu­ma, da bomo zna­li poza­bi­ti na lastne kori­sti in bomo konč­no sku­paj nare­di­li spre­mem­be, ki so nuj­ne, če želi­mo vide­ti lep­šo pri­ho­dnost Slo­ve­ni­je. In to zdaj takoj! Nare­di­mo to.

Fran­ci Pli­ber­šek, u.d.i.a.

P.S. Ob vsem tem doga­ja­nju pre­pro­sto ne morem sta­ti kri­žem rok in gle­da­ti kako naša lad­ja tone. Iz tega razlo­ga sem naši vla­di name­nil prvo pismo in bom glas dvi­gal še naprej, dokler bo tre­ba. V ime­nu vseh nas, ki se tru­di­mo za lep­ši jutri. Brez kakr­šnih­ko­li poli­tič­nih ali kakih dru­gih ambi­cij, le z željo, da bodo naši otro­ci lah­ko žive­li bolje in mir­ne­je kot mi.

Več ...

Odpr­to pismo slo­ven­ski vla­di in slo­ven­skim sin­di­ka­tom.

Spo­što­va­ni pred­stav­ni­ki vla­de, spo­što­va­ni pred­stav­ni­ki slo­ven­skih sin­di­ka­tov, spo­što­va­ni slo­ven­ski delav­ci, kot gospo­dar­stve­nik, ki se že 23 let tru­di uspe­šno poslo­va­ti in zago­ta­vlja­ti redno delo svo­jim zapo­sle­nim in redni doho­dek sku­paj pre­ko 300 dru­ži­nam, se mi ob pre­te­klih dogod­kih poja­vlja­jo vpra­ša­nja, ki moč­no nače­nja­jo moje zau­pa­nje v vaše ide­je, odlo­či­tve in deja­nja. SDS (strast, disci­pli­na in skro­mnost) in VOZ (var­nost, odgo­vor­nost, zau­pa­nje) so nače­la in vre­dno­te, ki vodi­jo uspe­šne, a tega, se mi zdi, se vi še niste nau­či­li. Var­če­va­nje na račun vse­splo­šne­ga zni­ža­nja plač zapo­sle­nim v jav­nem sek­tor­ju in posle­dič­no splo­šna stav­ka jav­ne­ga sek­tor­ja, je po mojem mne­nju le še en dokaz, da ne eni ne dru­gi prav zares ne veste kaj dela­te. A pre­den vam podam nekaj svo­jih pre­dlo­gov, ki teme­lji­jo na ZKP (zdra­vi kmeč­ki pame­ti), vam posta­vljam še nekaj eno­stav­nih vpra­šanj in vas vse sku­paj jav­no pozi­vam, da mi nanje odgo­vo­ri­te.

Spo­što­va­ni sin­di­ka­ti, kje ste bili in kaj ste poče­li zadnja tri leta, ko se je naša drža­va zadol­ži­la za 2,5 mili­jar­de evrov letno? Kaj ste tako dobre­ga nare­di­li za vse tiste delav­ce, ki, kljub temu da redno in trdo dela­jo, nima­jo osnov­nih sred­stev za člo­ve­ka vre­dno življe­nje? Komu ste poma­ga­li? Pro­pa­dle­mu grad­be­ne­mu sek­tor­ju v kate­rem je v zadnjih dveh letih pro­pa­dlo 11.000 družb in pod­je­tni­kov? Ste se mor­da ogla­si­li, ko je mari­bor­sko sodi­šče dalo pred­nost popla­či­lu odve­tni­kov za prav­no sve­to­va­nje (v viši­ni 200.000 EUR za 35 min sve­to­va­nja) pred izpla­či­lom plač zapo­sle­nim, ki so osta­li brez dela in plač za zadnjih 6 mese­cev v sku­pni viši­ni 1.5 mio evrov?

Ste kdaj orga­ni­zi­ra­li stav­ko, ker želi­te prav­no drža­vo? Ste kdaj zah­te­va­li, da se spo­štu­je­ta red in usta­va v drža­vi, kar bi mar­si­ka­te­re­mu pod­je­tni­ku in nje­go­vim zapo­sle­nim še danes zago­ta­vlja­lo obstoj in delo in nudi­lo Slo­ven­cem veli­ko več kot le boj za pre­ži­ve­tje? Ste kdaj zah­te­va­li vzpo­sta­vi­tev prav­ne­ga reda in kraj­še tra­ja­nje sodnih pro­ce­sov in postop­kov? Kje ste bili? Kje je vaša učin­ko­vi­tost, kje so rezul­ta­ti? Ste kdaj pomi­sli­li, kako sto­ji­jo in pote­ka­jo stva­ri v gospo­dar­stvu? Koli­ko mora nare­di­ti gospo­dar­stvo, da lah­ko vi vsa­kič zno­va zah­te­va­te svo­je, brez da bi se potru­di­li tudi sami kaj pri­spe­va­ti k izbolj­ša­nju vse­splo­šne­ga sta­nja v drža­vi. Odlo­či­li ste se za stav­ko – pa jo tudi pla­čaj­te. Bori­ti se je tre­ba za pra­vi­ce delav­cev in tistim, ki dela­jo dobro in učin­ko­vi­to zago­to­vi­ti dostoj­ne pla­če. V gospo­dar­stvu se sle­her­ni dan bori­mo za obstoj in zago­ta­vlja­nje dela zapo­sle­nim v tistih pod­je­tjih, ki nam jih je v tej neprav­ni drža­vi še uspe­lo obdr­ža­ti pri življe­nju. Gospo­dar­stvo ne more in ne bo pre­vze­lo nase še vaše­ga bre­me­na. Spo­što­va­ni poslan­ci, ki v par­la­men­tu zasto­pa­te naše gla­so­ve, ste kdaj pomi­sli­li, da bi sami nosi­li stro­ške za vse pro­pa­dle refe­ren­du­me, sla­be zako­ne, ki pov­zro­ča­jo nered v drža­vi, ki ima­jo »luknje«? Pred­stav­ni­ki Gospo­dar­ske zbor­ni­ce, ki naj bi zasto­pa­li inte­re­se gospo­dar­stva, zakaj bolj ne pod­pre­te vla­de v tre­nu­tni situ­a­ci­ji in jih s trdni­mi argu­men­ti spod­bu­ja­te pri pre­pre­či­tvi stav­ke jav­ne­ga sek­tor­ja? Zakaj osta­li sin­di­ka­ti ne zah­te­va­te ena­kih pogo­jev za vse zapo­sle­ne, tiste v jav­nem sek­tor­ju in tiste v gospo­dar­stvu in zaseb­nem sek­tor­ju? Zakaj ne stav­ka­te zato, da bi posta­lo pošte­no delo vre­dno­ta in ne sra­mo­ta kot je danes?
Spo­što­va­ni poli­ti­ki in poslan­ci, na dušo vam pola­gam izja­vo ustav­ne­ga sodni­ka prof. dr. Erne­sta Petri­ča: »Danes ni pomemb­no kaj je prav in kaj naro­be. Pomemb­ne so kori­sti na kra­tek rok in to je zelo naro­be«. (Petrič, TV Slo­ve­ni­ja, 3. pro­gram. 2012. Kon­tak­tna odda­ja. Lju­blja­na, 4. april) Ali so vam mor­da bliž­je bese­de zna­ne­ga slo­ven­ske­ga eko­no­mi­sta, ki je že več let nad­zor­nik v eni od slo­ven­skih družb, ki že leta ustvar­ja le izgu­be in jo je bilo zato tre­ba že več­krat doka­pi­ta­li­zi­ra­ti in ki pra­vi, da jav­ni sek­tor ni pre­ve­lik, da je cilj le zapol­ni­ti luknjo pri finan­ci­ra­nju jav­ne­ga sek­tor­ja. Če povem po doma­če — ni pomemb­no koli­ko zapra­vi­mo doma, le naj nas finan­ci­ra­ta teta ali stric še naprej… Ne me razu­me­ti naro­be, vsem zapo­sle­nim želim dostoj­no življe­nje in dobre pla­če, tudi tistim v jav­ni upra­vi in sem pro­ti vse­splo­šne­mu zni­že­va­nju plač v jav­nem sek­tor­ju. Prav­za­prav zah­te­vam, da se pla­če zvi­ša­jo vsem, tudi zapo­sle­nim v jav­nem sek­tor­ju. A na račun pla­či­la po delov­ni učin­ko­vi­to­sti in ne na račun tiste­ga dela gospo­dar­stva, ki je ostal zdrav in se danes brez pomo­či drža­ve bori s posle­di­ca­mi sla­be­ga vode­nja drža­ve in nespo­što­va­nja držav­ne­ga reda in pra­va. Če bi žele­li nare­di­ti več in prav, bi se lah­ko pri upra­vlja­nju jav­ne upra­ve veli­ko nau­či­li prav iz gospo­dar­stva – doma­če­ga in tuje­ga, kjer je glav­no vodi­lo uspe­ha – UČINKOVITOST, ne pa pra­vi­ce, ki si jih v jav­ni upra­vi dolo­ča­te v svo­jih inter­nih aktih. Zah­te­vam, da tudi v jav­ni upra­vi uve­de­te nor­me, ki velja­jo v EU in gospo­dar­stvu. Ne pa nor­me kot velja­jo sedaj: učin­ko­vi­to delo le 3–4 ure na dan, pa 50 do 60 dni dopu­sta in nera­ci­o­nal­no zapo­slo­va­nje (v jav­nem sek­tor­ju ste v zadnjih treh letih doda­tno zapo­sli­li 9000 lju­di, med­tem ko smo jih v gospo­dar­stvu mora­li odpu­sti­ti sku­paj kar 76.000).

Orga­ni­zi­raj­te in opti­mi­zi­raj­te delov­ne pro­ce­se tako, da bodo lah­ko zapo­sle­ni svo­je delo opra­vi­li učin­ko­vi­to in kako­vo­stno (dolo­če­ne uprav­ne eno­te že ima­jo stan­dar­de EFQM) in tistim, ki bodo dose­ga­li posta­vlje­ne nor­me, zvi­šaj­te pla­če in jih pla­čaj­te po učin­ko­vi­to­sti. Za dobro opra­vlje­no delo si zaslu­ži­jo dobro pla­čo. Pre­pri­čan sem, da dela tre­nu­tno v jav­ni upra­vi vsaj 13 takih, ki že dose­ga­jo take nor­me, kot velja­jo v gospo­dar­stvu in so pre­ma­lo pla­ča­ni. Dru­ga tre­tji­na bo dobi­la več volje, ko bo vide­la, da se spla­ča dela­ti in bo sle­di­la prvi tre­tji­ni, za osta­lo tre­tji­no oz. četr­ti­no, ki teh norm ne bodo dose­ga­li in za kate­re ne bo dovolj dela pa je tre­ba ure­di­ti bolj fle­ksi­bil­no zapo­slo­va­nje kot je npr. v Avstri­ji ali Nem­či­ji in jim pre­ko Zavo­da za zapo­slo­va­nje zago­to­vi­ti jav­na dela:

  • veli­ko je še dela, da bomo ime­li naj­lep­šo deže­lo v Evro­pi,
  • pomoč na domo­vih za osta­re­le,
  • hmelj, jago­de in osta­le pri­del­ke naj obi­ra­jo Slo­ven­ci in ne Romu­ni,
  • 23 kme­tij­skih zemljišč RS je neob­de­la­nih, to je pri­bli­žno 450.000 ha, kar pome­ni, da bi vsak brez­po­sel­ni lah­ko dobil 2 do 3 ha zemlje brez­plač­no v najem, da bi zače­li pri­de­lo­va­ti eko­lo­ško hra­no. Posta­li bi lah­ko naj­ve­čji izvo­znik bio hra­ne v EU (gle­de na veli­kost drža­ve) .… Drža­va pa bi pri jav­nih naro­či­lih mora­la kupi­ti od doma­če­ga pri­de­lo­val­ca 100% hra­ne in ne kot sedaj, ko 75% hra­ne uvo­zi (z vse­mi potreb­ni­mi cer­ti­fi­ka­ti kate­rih naši pri­de­lo­val­ci men­da nima­jo), hra­na pa je pri­de­la­na na GSO način (gen­sko spre­me­nje­ni orga­niz­mi). Več kot oči­tno se ob tem posta­vi vpra­ša­nje KVALITETE uvo­že­ne hra­ne!

Kaj nas torej zadr­žu­je, da ne more­mo posta­ti naj­ve­čji izvo­znik zdra­vo pri­de­la­ne hra­ne v EU? Moj odgo­vor je neu­čin­ko­vi­tost! Vi pa pre­so­di­te sami. Pove­dal sem svo­je, podal svo­je pre­dlo­ge, ki izha­ja­jo iz spo­znanj ZKP (zdra­ve kmeč­ke pame­ti) in vam posta­vil svo­ja eno­stav­na vpra­ša­nja, sedaj spo­što­va­ni gospod­je pa pri­ča­ku­jem tudi od vas, da boste nare­di­li svo­je. In to dobro in učin­ko­vi­to.

S spo­što­va­njem,

Fran­ci Pli­ber­šek, u.d.i.a.

______


Povezave:

Odgovor Zveze svobodnih sindikatov Slovenije:

Več ...