Franci Pliberšek

Podjetnik, predavatelj, vizionar in oster kritik političnih in družbenih razmer.

Slika Franci Pliberšek

Pozdravljeni

Sem pod­je­tnik, ki že 25 let vodi svo­je pod­je­tje, kate­re­ga sem usta­no­vil še v času štu­di­ja. Sem mož in oče treh živah­nih naj­stni­kov. Sko­zi pol­tre­tje dese­tle­tje uspe­šne­ga vode­nja sem se soo­čal s spre­je­ma­njem šte­vil­nih odlo­či­tev, ki so odlo­ča­le o uspe­hu in uso­di pod­je­tja in zapo­sle­nih. Gle­de na to, da je MIK danes eno naj­u­spe­šnej­ših pod­je­tij za pro­i­zvo­dnjo stavb­ne­ga pohi­štva in zaste­kli­tve objek­tov v Slo­ve­ni­ji, sem zago­to­vo spre­je­mal pra­ve odlo­či­tve. Seve­da sam ne bi zmo­gel dose­či vse­ga tega, to smo dose­gli vsi sku­paj – zapo­sle­ni in moja dru­ži­na. Vsa podro­čja moje­ga življe­nja in delo­va­nja se nepre­sta­no pre­ple­ta­jo. Zna­nje in izku­šnje iz posla pre­na­šam v kul­tu­ro in šport in naprej v lokal­no sku­pnost in druž­be­no odgo­vor­nost, pa spet nazaj v pod­je­tje in dru­ži­no. Svo­je izku­šnje z vese­ljem delim z osta­li­mi, saj sem pre­pri­čan, da se lah­ko naj­več nau­či­mo prav drug od dru­ge­ga. Živim, delam in se odlo­čam po nače­lu pre­pro­ste in zdra­ve pame­ti. Močan pečat pa so na moje raz­mi­šlja­nje in doži­vlja­nje sve­ta pusti­la tudi šte­vil­na poto­va­nja po sve­tu, kjer sem sre­če­val in spo­zna­val tuje kul­tu­re in se iz njih učil, kako biti vsak dan bolj­ši člo­vek in uspe­šnej­ši pod­je­tnik.

S spo­što­va­njem,
Fran­ci Pli­ber­šek, uni­ver­zi­te­ni diplo­mi­ra­ni inže­nir arhi­tek­tu­re
Gene­ral­ni direk­tor, MIK Celje, d.o.o.

Več ...

Poslu­šaj­te moja raz­mi­šlja­nja v radij­ski odda­ji Radia Mari­bor IZ RODAROD, Anto­na Pete­lin­ška.

Več ...

S srcem na kolo – srč­na akci­ja naše­ga pod­je­tja

MIKov­ci se že dol­ga leta tru­di­mo del svo­je­ga časa in tru­da poda­ri­ti tudi tistim, ki sami nima­jo možno­sti, da bi si lah­ko pri­vo­šči­li kaj več kot le tisto, kar nuj­no potre­bu­je­jo za življe­nje.

Tako je v pre­te­klih dese­tih letih nepo­gre­šljiv del naše­ga vsak­da­na posta­la skrb za otro­ke iz soci­al­no ogro­že­nih dru­žin. V vseh dese­tih letih, odkar izva­ja­mo pro­jekt MIK-ova kara­va­na otro­ške­ga sme­ha, smo brez­plač­ne poči­tni­ce omo­go­či­li že sko­raj 1000 otro­kom.

1.dan_MS 1 1.dan_otroci_s FP

V leto­šnjem letu smo se odlo­či­li sred­stva za brez­plač­no leto­va­nje zbra­ti s kole­sar­je­njem – akci­jo smo poi­me­no­va­li ‘S srcem na kolo’. Več kot 100 kole­sar­jev, naših zapo­sle­nih in poslov­nih par­tner­jev, v tem tre­nut­ku kole­sa­ri na 5-dnev­ni, 540 kilo­me­trov dol­gi eta­pi od Mur­ske Sobo­te do Izo­le.

S štar­tom v petek, 22. apri­la, izpred naše­ga salo­na v Mur­ski Sobo­ti smo kre­ni­li pro­ti Celju. Moč­ni sonč­ni žar­ki so nas tako ogre­li, da je bila pot od Mur­ske Sobo­te mimo MIK-ove­ga salo­na v Mari­bo­ru, Slo­ven­ske Bistri­ce, Slo­ven­skih Konjic, Voj­ni­ka in vse do Salo­na v Celju mala mali­ca.

1.dan_Franci familija 1.dan_zaključek

Dru­gi dan, v sobo­to, 23. apri­la, smo kljub slab­ši vre­men­ski napo­ve­di ven­dar­le kole­sa­ri­li po suhih cestah Koz­jan­ske­ga, Bizelj­ske­ga in Krške­ga gri­čev­ja ter po pre­vo­že­nih 125 kilo­me­trih pri­spe­li na cilj v Novo mesto.

1.dan_postanek 1 2.dan_Olimje

Da hla­dnej­še vre­me in dežne kaplje niso ovi­ra, če le obsta­ja dober namen, smo doka­za­li tre­tji dan. Na hla­dno dolenj­sko jutro smo kre­ni­li pro­ti Kra­nju. Topel čaj in mali­ca v MIK-ovem salo­nu v Lju­blja­ni sta bila dovolj, da smo pre­ma­ga­li dež in uspe­šno pri­spe­li na cilj 102 kilo­me­tra dol­ge tre­tje eta­pe.

4. etapa_KR

Danes smo na četr­ti eta­pi, ki nas vodi iz Kra­nja v Novo Gori­co, jutri pa zaklju­či­mo našo kara­va­no v našem salo­nu v Izo­li.

4. etapa_Tolmin

Za vsak pre­ko­le­sar­jen kilo­me­ter bo naše pod­je­tje doni­ra­lo v sklad za brez­plač­no leto­va­nje kar 200 otrok.

Več o sami akci­ji si lah­ko pre­be­re­te na: http://mik-ce.si/s-srcem/.

Več ...

Konec sep­tem­bra me je pod­je­tje Talum, kot poseb­ne­ga gosta, pova­bi­lo na nji­hov 4. dan ino­va­tiv­no­sti, na kate­rem so pode­li­li nagra­de svo­jim zapo­sle­nim, za dosež­ke na podro­čju ino­va­cij. Ude­le­ži­ti se dogod­ka tako pri­zna­ne­ga in uspe­šne­ga pod­je­tja, mi je bilo v veli­ko vese­lje in čast.

Inter­vju z mano, obja­vljen v Alu­mi­ni­ju, časo­pi­su druž­be Talum d. d., si lah­ko pre­be­re­te TUKAJ.

 

SONY DSC

SONY DSC

Več ...

Bil je les, ladij­ski pod, še v času štu­di­ja arhi­tek­tu­re leta 87.… in pri­šlo je pre­lo­mno leto 1990, ko je nastal naš MIK. Bile so letvi­ce za okvir­je. Vmes se je rodi­la lju­be­zen. Pri­šla je želja po sku­pnih izzi­vih in nasta­la je pro­i­zvo­dnja oken. A ni še bilo miru… Žele­li smo biti prvi. Sle­di­li smo razvo­ju teh­no­lo­gi­je. Od leta 2002 do 2007 je bila je veli­ka rast — celi 45 % letno in leta 2007 smo se konč­no pre­se­li­li domov v Voj­nik od koder smo osvo­ji­li naj­prej Slo­ve­ni­jo, zadnja leta pa, kljub vsem ovi­ram, tudi svet.

Bilo je veli­ko zado­volj­nih kup­cev, v zadnjih osmih letih smo izde­la­li in vgra­di­li 120.000 oken na leto kar pome­ni sku­paj dober MILIJON oken.

Hva­la prav vsa­ke­mu naše­mu kup­cu, ki nam je zau­pal in izbral okna MIK. Pono­sni smo, da nam stran­ke zau­pa­jo in jim lah­ko poma­ga­mo zgra­di­ti topel, var­čen in zdrav dom. Od pro­i­zva­jal­ca oken in okvir­jev smo do danes pre­šli v pod­je­tje, ki želi z razvo­jem kako­vo­stne­ga stavb­ne­ga pohi­štva in reši­tev za pre­zra­če­va­nje, dvi­gni­ti kako­vost biva­nja in izbolj­ša­ti kako­vost življe­nja.

Vsi, ki me pozna­jo vedo, da imam rad ume­tnost, pred­vsem likov­no. Iz tega se je rodil naš prvi posel in do danes smo vsa­ke­mu Slo­ven­cu pro­da­li že več kot 5 metrov letvic za uokvir­ja­nje. Zadnja leta vodi ta posel moja žena Adri­ja­na, ki mi vsa ta leta ne le sto­ji ob stra­ni, ampak vse­sko­zi sou­stvar­ja z menoj. V pre­te­klih 15 letih smo v naših ume­tno­stnih gale­ri­jah v salo­nih v Lju­blja­ni, Celju in Voj­ni­ku gosti­li že več kot 145 raz­stav pri­zna­nih doma­čih in tujih sli­kar­jev in mar­si­ka­te­re­mu mla­de­mu sli­kar­ju omo­go­či­li prvo samo­stoj­no raz­sta­vo.

A mi se še nismo usta­vi­li. Naša vizi­ja, da posta­ne­mo vodil­ni pro­i­zva­ja­lec stavb­ne­ga pohi­štva je bila ure­sni­če­na. Tega ne bi dose­gli brez odlič­ne eki­pe, ki je sanja­la iste sanje in bila pri­pra­vlje­na za ure­sni­či­tev teh sanj trdo dela­ti.

Že od vse­ga začet­ka od  leta 91 je bila z menoj žena Adri­ja­na. Leta 94 so se nama pri­dru­ži­li še Toni, Mate­ja in pokoj­ni Gorazd. Po kon­ča­nju fakul­te­te smo sku­paj še bolj zagna­li fir­mo. Nato je pri­šla eki­pa s kate­ro smo leta 98 zagna­li pro­i­zvo­dnjo oken — Hin­ko, Nata­ša, Tomaž, Matej, Jer­nej in še mno­gi dru­gi. Sku­paj smo pra­vil­no obra­ča­li jadra na MIKo­vi lad­ji. Hva­la vam za vse trud in ener­gi­jo, ki ste jo pusti­li v MIKu in sou­stvar­ja­li zgod­bo MIKo­ve­ga duha. Sku­paj smo doži­ve­li nepo­zab­ne tre­nut­ke in posta­vi­li trde teme­lje na kate­rih smo nato gra­di­li svo­jo pot.

Zadnja leta so bila še pose­bej vihar­na, a neka­te­ri smo sku­paj pre­ja­dra­li tudi ta — Tomaž, Nata­li­ja, Mar­ko, Andrej, Uroš, Tanja, Uroš, Mar­je­ta in še mno­gi dru­gi. Pa seve­da sode­lav­ci iz pro­i­zvo­dnje Blaž, Vla­do, Viki, Dani­lo in dru­gi — moja nepre­ma­glji­va eki­pa, ki je noben vihar ni zama­jal.

Hva­la vam iz vse­ga srca. Vi ste MIK. Vi ste bit zgod­be, ki jo bom pri­po­ve­do­val svo­jim vnu­kom. Dose­gli smo dolo­če­ne cilje in ure­sni­či­li sanje. Nismo še obu­pa­li.

Danes pogu­mno stre­mi­mo pre­ko meja, z novi­mi ide­ja­mi in novi­mi reši­tva­mi. Z eki­po, ki ver­ja­me. Z eki­po, ki si upa. Z eki­po v kate­ro ver­ja­mem, da bo segla še viš­je in MIK pope­lja­la naprej v svet.  Ima­mo zna­nje, ima­mo sanje. In vsak dan je nova pri­lo­žnost, da jih ure­sni­či­mo! Moje eki­pa ve kako!

Vla­ga­mo tudi v lastno zna­nje — usta­no­vi­li smo MIKo­vo aka­de­mi­jo, v sklo­pu kate­re pote­ka­jo izo­bra­že­va­nja in kjer izpol­nju­je­mo svo­je pro­daj­ne vešči­ne. Letos pa smo vzpo­sta­vi­li tudi nov izo­bra­že­val­ni video cen­ter sku­paj s pod­je­tjem Video cen­ter.

To so deja­nja, ki govo­ri­jo o uspe­hu MIKa — vse to je MIKOV DUH.  Hva­la vsem zapo­sle­nim, da mi poma­ga­te sou­stvar­ja­ti vse to!

Želi­mo biti  vzor osta­lim slo­ven­skim pod­je­tjem in sou­stvar­ja­ti novo, traj­no­stno in soci­al­no usmer­je­no gospo­dar­stvo.

Ustvar­ja­li smo teh­no­lo­ško NOVA okna in sedaj ustvar­ja­mo še bolj­še pogo­je za zdra­vo in kako­vo­stno življe­nje doma in po sve­tu. Naš prvi korak k ure­sni­če­va­nju te vizi­je je sode­lo­va­nje z dol­go­le­tnim in dra­gim rota­rij­skim pri­ja­te­ljem, ki me spre­mlja že iz mojih štu­dent­skih let, ko mi je kot pro­fe­sor odpi­ral nova obzor­ja.

Prof. dr. Peter Novak — idej­ni oče in pobu­dnik razvo­ja ino­va­tiv­ne­ga pre­zra­če­val­ne­ga sis­te­ma MIKro­vent, s kate­rim smo dvi­gni­li naše pod­je­tje na viš­ji nivo. Posta­li smo ino­va­tiv­no pod­je­tje in naš cilj je našim kup­cem zago­to­vi­ti dobro poču­tje v svo­jem domu ali pisar­ni, brez pre­pi­ha in hru­pa.

Z otvo­ri­tvi­jo Razvoj­ne­ga cen­tra prof. dr. Petra Nova­ka posta­vlja­mo teme­lje za usta­no­vi­tev Inšti­tu­ta, kate­re­ga želi­mo zgra­di­ti v pri­ha­ja­jo­čih letih.

Naša prva sku­pna reši­tev MIKro­vent  pred nekaj mese­ci je že posta­la serij­ski pro­i­zvod in vzpo­sta­vi­li smo samo­stoj­no pro­i­zvo­dnjo lini­jo, ki zago­ta­vlja do 100.000 MIKro­ven­tov letno. Prvi kon­tej­ner MIKro­ven­tov pa je že bil poslan v svet!

Razvoj in str­me­nje k zele­ne­mu in druž­be­no odgo­vor­ne­mu delo­va­nju je edi­ni način za pre­hod v traj­no­stno usmer­je­no gospo­dar­stvo in kako­vo­stno življe­nje. Kar je cilj Evro­pe — zele­no gospo­dar­stvo do 2050, je MIKov cilj že danes!

MIK pa ne pome­ni zgolj pro­i­zvo­dnje oken, okvir­jev in MIKro­ven­ta.  Smo pobu­dni­ki zago­na kro­žne­ga gospo­dar­stva z doda­no soci­al­no kom­po­nen­to (druž­be­no odgo­vor­nost). Prvi korak na tej poti je bilo spo­zna­nje, da je naša odgo­vor­nost poma­ga­ti tistim, ki sami mor­da nima­jo ena­kih možno­sti za kako­vo­stno življe­nje. Druž­be­na odgo­vor­nost je bila vedno del MIKa.  Zada­li smo si cilj, da pri­de­mo med deset naj­bolj druž­be­no odgo­vor­nih pod­je­tij v Slo­ve­ni­ji in ver­ja­mem, da nam je uspe­lo. MIKov­ci smo lju­dje s srcem, ki ob nesre­či dru­gih ne pogle­da­mo v stran, ampak pri­sko­či­mo na pomoč. In to smo doka­za­li že veli­ko­krat. Med dru­gim bomo letos že 10. leto zapo­red 100 soci­al­no ogro­že­nim otro­kom omo­go­či­li brez­plač­ne poči­tni­ce na mor­ju, na kar sem zelo pono­sen.

Upam in želim si, da bodo z nama kma­lu tudi naji­ni otro­ci — Alen, Naja, Timon… Vem, kaj pome­ni ime­ti dober vzor in vem, kaj pome­ni ime­ti opo­ro star­šev. Brez tega mi ne bi uspe­lo. Vsa leta je bila ob meni, bila je moj var­ni pri­stan. Ne le moja. Bila je MIKOVA mama. Pono­sna na nas, pono­sna na MIK. Nau­či­la nas je, da je delo vre­dno­ta za kate­ro se mora­mo bori­ti. Za kar ji bom več­no hva­le­žen.

Še enkrat hva­la vsem… dru­ži­ni, pri­ja­te­ljem, sode­lav­cem, našim kup­cem… Hva­la vam za vse! Hva­la, da mi poma­ga­te sou­stvar­ja­ti in pisa­ti MIKo­vo zgod­bo!

18982979779_629805cfdd_z

19142955426_017a8ef059_z

MIKOVIH 25 LET  V SLIKI IN FILMU.

Več ...

Direktor_-_Finance_16_3_2015

Več ...

Anke­ta revi­je Finan­ce je poka­za­la, da po mne­nju mno­gih sodim med naj­bolj­še direk­tor­je v Slo­ve­ni­ji. To si šte­jem v veli­ko čast in še doda­tno potr­di­tev same­mu sebi, da delam prav ter da čas in trud, ki ju vlo­žim v svo­je pod­je­tje in lju­di, nista zaman.

anketa80 1398283714

 

Čla­nek »Odpr­to pismo Fran­ci­ja Pli­ber­ška: Kaj bomo Slo­ven­ci pusti­li otro­kom in vnu­kom in kako bomo žive­li jutri?« je bil s stra­ni redak­ci­je Financ uvr­ščen na 1. mesto med član­ki leta 2014 v Finan­cah. Dej­stvo, da je moje raz­mi­šlja­nje oz. druž­be­na kri­ti­ka, naj­bolj bran čla­nek revi­je Finan­ce v letu 2014, veli­ko pove…

Čla­nek naj­de­te na nasle­dnji pove­za­vi: TOP ČLANKI 2014, lah­ko pa si ga pre­be­re­te tudi na tej sple­tni stra­ni (spo­daj).

Več ...

Odpr­to pismo slo­ven­ski vla­di, poli­ti­kom in sin­di­ka­tom

Sem pod­je­tnik. Sem oče in mož. Sem člo­vek. Sem glo­bo­ko raz­o­ča­ra­ni Slo­ve­nec, ki se tru­di v vsej tej zme­šnja­vi uspe­šno vodi­ti svo­je pod­je­tje in zago­to­vi­ti svo­jim zapo­sle­nim delov­na mesta, pra­vič­no pla­či­lo in dostoj­no življe­nje. Pred dve­ma leto­ma sem z jav­nim pismom vla­do in sin­di­ka­te pozval k dolo­če­nim spre­mem­bam, ki bi nam poma­ga­le iz situ­a­ci­je v kate­ri smo se zna­šli Slo­ven­ci. Danes še bolj raz­o­ča­ran in zaskr­bljen gle­dam to našo drža­vo in saj se v tem času naš polo­žaj ni niti kan­ček izbolj­šal, lah­ko bi trdi­lo, da se je celo pre­cej poslab­šal. Vem, da nas je v Slo­ve­ni­ji veli­ko takih, ki se tru­di­mo in spod­bu­ja­mo, išče­mo reši­tve in v svo­jih pod­je­tjih malo da ne čara­mo, da lah­ko pre­ži­vi­mo in vsaj na tak način pri­po­mo­re­mo k reše­va­nju situ­a­ci­je v kate­ri smo se zna­šli. A ni nam lah­ko, kdor­ko­li misli, da smo pri­vi­le­gi­ra­ni, ker ima­mo svo­ja pod­je­tja, trde­ga dela ver­je­tno še niko­li ni izku­sil. Svo­je pod­je­tje sem ustva­ril sam, iz nič, in ga sku­paj s sode­lav­ci raz­vil v ene­ga naj­ve­čjih v naši bran­ži, ki skr­bi za sku­paj sko­raj 300 dru­žin. In danes, po sko­raj 25 letih trde­ga dela, me sko­raj na vsa­kem kora­ku čaka­jo nera­zu­mne ovi­re, glu­ha uše­sa in sle­pi biro­kra­ti, ki se na vse način dobe­se­dno tru­di­jo pre­pre­či­ti kakr­šen­ko­li napre­dek in razvoj.

Če želi­mo biti uspe­šni, mora­mo biti v prvi fazi kon­ku­renč­ni. Toda kako naj bodo slo­ven­ska pod­je­tja kon­ku­renč­na tujim, ko pa poslu­je­mo v nepri­mer­lji­vo bolj zah­tev­nih in ume­tno ote­že­nih pogo­jih? Doma­če ban­ke smo doka­pi­ta­li­zi­ra­li, a od njih še zme­raj ne dobi­mo ser­vi­sa in sto­ri­tev kot jih za kon­ku­renč­nost potre­bu­je­mo. Tuje ban­ke pa so seve­da izko­ri­sti­le situ­a­ci­jo v Slo­ve­ni­ji in slo­ven­skim pod­je­tjem ponu­di­le pogo­je, ki so daleč od ugo­dne­ga ali pri­mer­lji­ve­ga s tem kar nudi­jo doma­čim pod­je­tjem, a kljub vse­mu, edi­na izbi­ra, ki jo ima­mo in kot zgle­da bo še nekaj časa tako, saj kljub doka­pi­ta­li­za­ci­ji naše ban­ke še vedno ne slu­ži­jo svo­je­mu name­nu. Mla­di inte­lek­tu­al­ci, mla­di obr­tni­ki odha­ja­jo v tuji­no, kjer jih spre­je­ma­jo odr­tih rok, saj se zave­da­jo doda­ne vre­dno­sti nji­ho­ve­ga zna­nja in pri­dno­sti. Po ura­dnih podat­kih, se je v letu 2012 iz Slo­ve­ni­je odse­li­lo kar 8.191 Slo­ven­cev, veči­no­ma mla­dih in izo­bra­že­nih, kar je drža­vo sta­lo cca 250.000 EUR na vsa­ke­ga viš­je izo­bra­že­ne­ga posa­me­zni­ka, kar zne­se sku­paj cca 2 mili­jar­di ško­de za drža­vo. Sku­pno je to sko­raj enkrat več kot se je Slo­ven­cev odse­li­lo leta 2011 in naj­več, kot se jih je odse­li­lo v enem letu vse od leta 1995. Odšli so iskat bolj­še pri­lo­žnost pred­vsem v Nem­či­jo (pri­bli­žno vsak četr­ti) in Avstri­jo (vsak sed­mi). Med­tem ko naše zna­nje beži k našim tujim kon­ku­ren­tom, pa naši poli­ti­ki še naprej živi­jo v svo­jem sve­tu, spre­je­ma­jo zako­ne in odlo­či­tve, ki nima­jo prav nobe­ne zve­ze z real­nim sta­njem in še naj­manj kori­sti­jo doma­če­mu gospo­dar­stvu. A se kljub temu bori­mo, vsak po svo­je, eni uspe­šno, dru­gi žal neu­spe­šno. In na kon­cu ugo­to­vi­mo, da nas naj­huj­še šele čaka, da je naj­huj­še spo­zna­nje naša temna zapu­šči­na. Tisti, ki bi nam mora­li biti prva skrb, bodo nosi­li posle­di­ce zdaj­šnjih nera­zu­mnih odlo­či­tev in dejanj. Naši otro­ci, naši vnu­ki. In vse pogo­ste­je si na glas posta­vljam vpra­ša­nje, ki ver­ja­mem, pesti vedno več Slo­ven­cev »Kaj poč­ne­mo z našo drža­vo?«

Če pogle­dam tre­nu­tno sta­nje in rezul­ta­te dela naših poli­ti­kov in sin­di­ka­tov v pre­te­klih 13 letih je odgo­vor jasen — našo drža­vo ubi­ja­mo. Osi­ro­ma­ši­li in pogu­bi­li smo ban­čni sis­tem, uni­či­li veli­ka pri­zna­na pod­je­tja, ki so Slo­ven­cem zago­ta­vlja­la dostoj­no življe­nje in jih nado­me­sti­li s taj­kun­ski­mi pod­je­tji, ki so delav­ce pah­ni­la v revšči­no in jih oro­pa­la člo­ve­ške dosto­jan­stve­no­sti. In za to ni kriv nih­če drug kot mi sami, ki smo lah­ko­ver­no ver­je­li lepim bese­dam in pra­znim oblju­bam in pusti­li, da so poli­tič­ni in kri­mi­nal­ni lobi­ji dela­li v lastno kori­sti in so poza­bi­li kaj je nji­ho­va nalo­ga, dol­žnost in odgo­vor­nost. Oblast je izko­ri­sti­la svo­jo moč za zado­vo­lje­va­nje izključ­no lastnih inte­re­sov in si celo­ten držav­ni sis­tem pri­la­go­di­la tako, da je delal za oblast, ne pa za lju­di.

In danes smo tukaj, kjer ne vidi­mo več izho­da, pač pa le brez­gla­vo obto­žu­je­mo drug dru­ge­ga, name­sto, da bi poi­ska­li reši­tve in slo­žno sto­pi­li na pot k lep­še­mu jutri. Naši poli­ti­ki naj se neha­jo obre­me­nje­va­ti s pre­te­klo­stjo in obtož­ba­mi, čas je, da konč­no pri­sluh­ne­jo in usme­ri­jo svo­je moči in deja­nja v pri­ho­dnost. Zgo­do­vi­na je izje­mno pomemb­na, biti mora­mo pono­sni na svo­je kore­ni­ne, a zdaj je skraj­ni čas, da se vpra­ša­mo, kakšno zapu­šči­no bomo s takšnim poče­tjem pusti­li svo­jim otro­kom in vnu­kom! Čas je, da se zač­ne poli­ti­ka ukvar­ja­ti z drža­vo in drža­vlja­ni in pre­ne­ha s poli­tič­ni­mi igri­ca­mi in med­se­boj­ni­mi obto­že­va­nji.

Tre­ba je pote­gni­ti črto in posta­vi­ti nova pra­vi­la in ure­di­ti sis­tem tako, da bo delal v dobro drža­ve in drža­vlja­nov. Vse, ki že 20 let pona­vlja­jo slad­ke bese­de in pra­zne oblju­be in se oko­ri­šča­jo na račun delav­cev in upo­ko­jen­cev, za kate­re v pre­te­klih letih niso nare­di­li prav veli­ko, je tre­ba zame­nja­ti in nado­me­sti­ti s stro­kov­nja­ki, ki zna­jo in želi­jo našo drža­vo posta­vi­ti nazaj na noge in lju­dem vrni­ti dostoj­no življe­nje. Pošte­nost mora spet posta­ti vre­dno­ta!

Poslan­ci v Držav­nem zbo­ru so naš glas, možnost izko­ri­šča­nja naše­ga zau­pa­nja jim je tre­ba odvze­ti in tre­ba je ome­ji­ti nji­ho­vo delo­va­nje na maksi­mal­no dva man­da­ta. Vze­ti je tre­ba moč zlo­bi­ra­nim sin­di­ka­tom, ki s svo­ji­mi pri­ti­ski in nera­zu­mni­mi deja­nji blo­ki­ra­jo razvoj že 20 let, med­tem ko so delav­ci tudi zara­di nji­ho­vih pra­znih parol in inte­re­sov osta­li neza­šči­te­ni in obu­bo­ža­ni, pod­je­tja pa mno­žič­no raz­gla­ša­jo ste­ča­je. Zakaj se ne zavza­me­jo za hitrej­še in bolj učin­ko­vi­to reše­va­nje ste­čaj­nih postop­kov, kot je pri­mer v naših sose­dnjih drža­vah, kjer je ste­čaj rešen v enem do treh mese­cev, delav­ci pa upra­vi­če­ni do nado­me­stil in odprav­nin, ki jim pri­pa­da­jo? Zakaj se sin­di­ka­ti niso bori­li za usta­no­vi­tev skla­da, iz kate­re­ga bi delav­cem, ki so izgu­bi­li služ­be zara­di ste­ča­jev, popla­ča­li nji­ho­ve ter­ja­tve? Pra­vo­ča­sno rešen ste­čaj­ni posto­pek bi mno­gim, ki so osta­li brez dela, omo­go­čil ponov­ne zapo­sli­tve, pri nas pa jih pošlje­mo na zavod za zapo­slo­va­nje, kjer posta­ne­jo šte­vil­ke in pre­pu­šče­ni sami sebi.

Slo­ven­ski dela­vec z mini­mal­no pla­čo ne more pre­ži­ve­ti, še manj dela­vec, ki za svo­je pošte­no opra­vlje­no delo pla­če sploh ne dobi! Kaj šele, da bi dobil 13 in 14 pla­čo, ki je v tuji­ni samo­u­mev­na in obdav­če­na le s 6,5 % dav­kom (pod­je­tje tako pla­ča samo 1 pla­čo + 13 % in ne celih dveh plač kot pri nas) in zago­ta­vlja doda­tno kupno moč in spod­bu­ja potro­šnjo in posle­dič­no rast gospo­dar­stva. Slo­ven­ski dela­vec pa danes spet dela zgolj za pre­ži­ve­tje in za to, da sani­ra pro­ra­čun­ske luknje.

Koli­ko ima­mo v Slo­ve­ni­ji držav­nih skla­dov in razno­ra­znih agen­cij, ki slu­ži­jo v glav­nem ene­mu same­mu name­nu in to je oko­ri­šča­nju vla­da­jo­če poli­tič­ne eli­te? Vsaj 23 teh agen­cij in skla­dov bi bilo tre­ba uki­ni­ti in pusti­ti le tiste, ki so nuj­no potreb­ni za zago­ta­vlja­nje soci­al­ne var­no­sti drža­vlja­nov in spre­je­ti meril­ne meto­de, a kate­ri­mi bomo lah­ko redno in natanč­no spre­mlja­li nji­ho­vo delo­va­nje.

Lju­dje so pri­pra­vlje­ni pri­spe­va­ti svoj delež in se mar­si­če­mu odpo­ve­da­ti, a le, če bi vide­li luč na kon­cu tune­la. Pri nas pa se poli­ti­ki že več kot dese­tle­tje ukvar­ja­jo sami s seboj, splet­ka­ri­jo in se obto­žu­je­jo, nad lju­di pa tro­si­jo lepe bese­de, name­sto da bi zdru­ži­li moči in sku­paj slu­ži­li drža­vi in drža­vlja­nom.

Kako bomo žive­li jutri? Kje bo Slo­ve­ni­ja leta 2030, leta 2050? Zakaj se je A. M. Slom­šek boril za slo­ven­sko ško­fi­jo in ohra­nja­nje mate­ri­ne­ga jezi­ka? Zakaj je Rudolf Mai­ster bra­nil našo mejo? Zakaj so par­ti­za­ni odšli v boj in umi­ra­li na boji­ščih? Zakaj smo leta 1990 sploh žele­li svo­jo drža­vo? Ker smo žele­li osta­ti Slo­ven­ci. Bori­li smo se, izbo­ri­li smo si pri­lo­žnost, a smo jo do danes že sko­raj popol­no­ma uni­či­li. SRAM NAS JE LAHKO! Se je kdo od naših poli­ti­kov vpra­šal, zakaj dober in pame­ten kmet sadi sadno drev­je, ki bo obro­di­lo šele čez mno­go let? Se je kdo vpra­šal, kako bodo žive­li naši otro­ci in kakšen jezik bodo govo­ri­li naši vnu­ki?

Kakšen je rezul­tat dela naših poli­ti­kov pre­te­klih 20 let? Taj­kun­ski direk­tor­ji, ki so na račun in ško­do mar­lji­ve­ga delav­ca s cer­ti­fi­ka­ti poku­pi­li pod­je­tja, ki so daja­la kruh Slo­ven­cem, in si s pra­njem denar­ja napol­ni­li lastne žepe, pod­je­tja in delav­ce pa osi­ro­ma­ši­li. Obu­bo­ža­ne ban­ke, ki so zara­di kre­di­ti­ra­nja takih poslov danes sani­ra­ne z delom in denar­jem teh istih ogo­lju­fa­nih lju­di, delav­cev, ki od svo­je­ga tež­ko pri­slu­že­ne­ga denar­ja spet pla­ču­je­jo za kri­mi­nal­na deja­nja dru­gih. Slo­ve­ni­ja umi­ra poča­si in v mukah in čaka nas ban­krot! Slo­ve­ni­ja umi­ra v mukah lju­di, na kate­re drža­va pre­na­ša svo­ja bre­me­na, da popla­ča­jo ško­do, ki so jo slo­ven­ski drža­vi, pod­je­tjem in ban­kam pov­zro­či­li nespo­sob­ni, sko­rum­pi­ra­ni poli­ti­ki in mana­ger­ji. Kaj nare­di­jo odgo­vor­ni lastni­ki pod­je­tij z upra­vo in odgo­vor­ni­mi za sla­bo poslo­va­nje pod­je­tja? Odstra­ni­jo jih takoj in nado­me­sti­jo z novi­mi lju­dmi, kate­rih edi­na in glav­na nalo­ga je uspe­šno vodi­ti pod­je­tje.

In zakaj se pri nas to ne zgo­di? Zakaj nih­če ne sli­ši in ne razu­me kar že nekaj časa kri­či­mo drža­vlja­ni, pod­je­tni­ki, špor­tni­ki in kul­tur­ni­ki? »Vsak­do sli­ši samo tisto, kar razu­me«, pra­vi W. Goe­the. In vra­na vra­ni ne izklju­je oči! In Slo­ve­ni­ja je pol­na neve­dnih črnih vran, zato je tre­ba našo drža­vo rese­ti­ra­ti in zno­va vzpo­sta­vi­ti celo­ten držav­ni sis­tem. A to z aktiv­no in pre­te­klo poli­tič­no zased­bo ni mogo­če, saj so vsi vple­te­ni v sko­rum­pi­ra­ne odno­se. Naš cilj mora posta­ti jasen: ohra­ni­ti Slo­ve­ni­jo pri življe­nju z lastnim zna­njem in delom. Ko bo pri­šla k nam »Troj­ka« bo nji­hov edi­ni cilj ohra­ni­ti denar, ki so ga vlo­ži­li v naše ban­ke in pod­je­tja, za slo­ven­ske­ga delav­ca jim ne bo mar. Zato je zdaj skraj­ni čas, da ukre­pa­mo, da usta­vi­mo to mori­jo. In to zmo­re­mo sami. Ne levi, ne desni, ne rde­či, ne črni. To zmo­re­mo samo zdru­že­ni Slo­ven­ci s popol­no­ma novim vod­stvom, z novo teh­nič­no vla­do, ki naj jo sesta­vlja­jo pri­zna­ni stro­kov­nja­ki, ki niso oku­že­ni s slo­ven­sko poli­ti­ko. Izku­še­ni Slo­ven­ci, ki v sve­tu vodi­jo ban­ke in veli­ka pod­je­tja in se zave­da­jo svo­je odgo­vor­no­sti. Pozo­vi­mo Slo­ven­ce z izku­šnja­mi iz tuji­ne, kot so na pri­mer dr. Zakraj­šek in dr. Kra­ljič…, da vodi­jo našo teh­nič­no vla­do in izpe­lje­jo refor­me, ki so nju­no potreb­ne, da Slo­ve­ni­ja pre­ži­vi.

Vze­mi­mo boga­stvo tistim, ki so do nje­ga pri­šli na žuljih drža­vlja­nov, med­tem ko so jim spre­tno laga­li v obraz, da so nji­ho­va edi­na skrb. Danes tukaj ni pro­sto­ra za lju­di, kate­rim edi­na bri­ga so lastne kori­sti. Glav­na in edi­na bri­ga drža­ve mora­jo spet posta­ti nje­ni drža­vlja­ni! Pra­vi držav­nik ne dela zase, ampak za drža­vo in drža­vlja­ne! Je kakšen od naših poli­ti­kov že uvi­del svoj zmo­to in odsto­pil za dob­ro­bit naro­da ali se kljub obtož­bam in doka­za­nim kri­mi­nal­nim deja­njem še zme­raj vsi bori­jo za svoj stol­ček in svo­je kori­sti? Kje sta nji­ho­va čast in mora­la? Je Slo­ve­ni­ja že kdaj doži­ve­la Ger­har­da Schröder­ja? Pot do vrha Tri­gla­va je tež­ka in napor­na in mar­si­če­mu se bo tre­ba odre­či, če želi­mo osvo­ji­ti vrh.

Slo­ven­ci smo v pre­te­klo­sti že doka­za­li svo­jo moč. Naši špor­tni­ki so na leto­šnjih Olim­pij­skih igrah sve­tu in nam doka­za­li, da majh­nost ni izgo­vor, niti ovi­ra. Osvo­ji­li so sve­tov­ni vrh in posta­vi­li Slo­ve­ni­jo toč­no tja, kjer bi mora­la biti. Poka­za­li so nam, da mora­mo biti vztraj­ni, moč­ni in pred­vsem bolj pono­sni in samo­za­ve­stni, če želi­mo vrhun­ske rezul­ta­te. Res smo pri­den narod, a pre­ma­lo pono­sni nase in pre­več poni­žni, da se pusti­mo vodi­ti lju­dem, ki tega ne zna­jo in ne želi­jo. Tre­ba se je zave­da­ti, da lah­ko le z zna­njem in trdim delom dose­že­mo svo­je sanje. Kot pra­vi Ein­ste­in: “Edi­ni vir zna­nja so izku­šnje.” Dra­gi Slo­ven­ci, kakšne so izku­šnje naših vrlih poli­ti­kov? Kdo se je do vodil­ne­ga polo­ža­ja pov­zpel zara­di trde­ga dela in zna­nja? Nare­di­mo konec poli­tič­ne­mu kadro­va­nju in bor­bi za stolč­ke. Naj naši poli­ti­ki konč­no spre­gle­da­jo, da je vse, kar poč­ne­jo le krat­ko­roč­no dobro zanje in da jih čaka ena­ka uso­da kot osta­le drža­vlja­ne Slo­ve­ni­je in naj poka­že­jo vsaj toli­ko dosto­jan­stva, da svo­je polo­ža­je zapu­sti­jo pro­sto­volj­no in pre­pu­sti­jo vode­nje lju­dem, ki razu­me­jo in bodo zna­li in zmo­gli našo drža­vo vodi­ti uspe­šno in pra­vič­no v dobro slo­ven­ske­ga naro­da.

Tre­ba je ustva­ri­ti nova delov­na mesta z večjo doda­no vre­dno­stjo, spod­bu­di­ti rast BDP-ja, in če pogle­dam na situ­a­ci­jo s sta­li­šča pod­je­tni­ka, je kar nekaj takih ukre­pov, ki bi jih v taki situ­a­ci­jo po mojem pre­pri­ča­nju mora­li izve­sti nemu­do­ma.

Naj­prej je tre­ba nare­di­ti red v jav­ni upra­vi in veza­ti zapo­sle­ne na delov­ne rezul­ta­te, ter pre­tr­ga­ti vse hori­zon­tal­ne vezi zno­traj jav­ne upra­ve. Jav­na upra­va naj pre­vza­me orod­ja zaseb­ne­ga sek­tor­ja. Vsa­kih 5 let bi mora­li jav­ne usluž­ben­ce v hori­zon­tal­nem nivo­ju pre­raz­po­re­di­ti na delov­na mesta v dru­gem kra­ju ali obči­ni in skla­dno s kako­vo­stjo opra­vlje­ne­ga dela nagra­di­ti tiste, ki dela­jo dobro in uspe­šno in iz delov­ne­ga pro­ce­sa odstra­ni­ti tiste, ki so neu­čin­ko­vi­ti.

Ustva­ri­ti mora­mo dobro poslov­no oko­lje za gospo­dar­stvo in turi­zem in izva­ja­ti ukre­pe, ki zago­ta­vlja­jo pospe­še­va­nje izvo­za in čim večji pri­tok tujih turi­stov (dotok sve­že­ga denar­ja v drža­vo).

Kako naj pri­te­gne­mo nove inve­sti­tor­je? Z jasno defi­ni­ra­ni­mi kon­ku­renč­ni­mi pred­nost­mi. Še pred tem pa seve­da mora­mo vede­ti kdo je naša kon­ku­ren­ca, kate­re so naše kon­ku­renč­ne drža­ve. Naj­prej si mora­mo posta­vi­ti jasno vizi­jo in dolo­či­ti kon­kre­tne cilje, ki jih želi­mo dose­či. S stra­te­škim pri­sto­pom, v kate­rem bomo jasno defi­ni­ra­li orod­ja in kora­ke s kate­ri­mi bomo posa­me­zne cilje ure­sni­če­va­li. Mi vsi nekaj želi­mo, vsi bi nekaj radi, nih­če pa se zares ne loti dose­ga­nja ciljev. Slo­ve­ni­ja je pre­da­na pesi­miz­mu in »jamra­nju«, vse od vla­de pre­ko medi­jev do drža­vlja­nov. Če nekaj želi­mo, je tre­ba nare­di­ti ustre­zne kora­ke, da do ciljev pri­de­mo. In to zdaj takoj. Seve­da pa si mora­mo pri tem zau­pa­ti, zau­pa­ti mora­mo v prav­no drža­vo, v red in pra­vič­nost.

Tre­ba je ustva­ri­ti ugo­dno davč­no oko­lje za doma­če in tuje inve­sti­tor­je. Pre­dla­gal bi uved­bo 3 do 5 % niž­je­ga dav­ka od dobič­ka, kot ga ima­jo osta­le evrop­ske drža­ve in tako moti­vi­ral tuja pod­je­tja, da usta­na­vlja­jo svo­ja pod­je­tja v Slo­ve­nji in inve­sti­ra­jo v naše lju­di in ustvar­ja­jo nova delov­na mesta in dobi­ček pri nas. Pri­mer dobre pra­kse davč­ne poli­ti­ke je švi­car­ski Kan­ton Tici­no, kjer so leta 2004 zni­ža­li davek na dobi­ček, da je bil 2 % niž­ji kot v sose­dnji Ita­li­ji in tako pospe­ši­li razvoj, inve­sti­ci­je in dvig BDP-ja. Zakaj to ni izve­dlji­vo? Zakaj tega ne nare­di­mo? Zakaj ne bi mogli posta­ti inve­sti­tor­jem naj­bolj pri­ja­zna drža­va? Kdo so prav­za­prav odlo­če­val­ci v naši drža­vi? Lobi­ji, ki se boji­jo zdra­ve tuje kon­ku­ren­ce ali vla­da, ki mora zago­to­vi­ti razvoj drža­ve?

Vse­ka­kor je tre­ba pla­ni­ra­ti ne le krat­ko­roč­no, ampak tudi vna­prej. Pri­pra­vi­ti je tre­ba stra­te­gi­je za nasle­dnje leto in nadalj­njih 5, 10, 20 let in vse­sko­zi spre­mlja­ti potek in rezul­ta­te, stra­te­gi­jo in aktiv­no­sti pa spro­ti pri­la­ga­ja­ti spre­mem­bam. In tako spre­mlja­ti gospo­dar­sko učin­ko­vi­tost in rast BDP-ja drža­ve.

A eden glav­nih pro­ble­mov naše vla­de, zara­di kate­re­ga smo med dru­gim tudi tukaj kjer smo, je neod­ziv­nost in nespo­sob­nost poslu­ša­nja. Torej se bojim pred­vsem, da mojih besed tisti, kate­rim so name­nje­ne spet ne bodo sli­ša­li. Vla­da se na naše pre­dlo­ge ne odzo­ve niti z vlju­dno­stnim pismom, kaj šele, da bi si zares vze­la čas, da bi na naše pre­dlo­ge, opo­zo­ri­la vze­la čas, o njih raz­mi­sli­la in tiste, za kate­re se izka­že, da bi pozi­tiv­no vpli­va­le na reše­va­nje naše situ­a­ci­je celo rea­li­zi­ra­la. H Komu naj se torej obr­ne­mo? Seve­da so naj­bolj­ši kanal da dose­že­mo čim večji odziv medi­ji, ki pa ima­jo žal že osla­be­le moči. Med­ji se o zade­vi raz­pi­še­jo, vla­da mol­či, hitro naj­de kakšen drug pro­blem in pori­ne v ospred­je kakšen škan­dal v naspro­tni stran­ki, medi­ji seve­da poza­bi­jo na aktu­al­ne teža­ve in se osre­do­to­či­jo na novo zade­vo. In tako je iz ene­ga v drug pri­mer in zgod­be vedno zno­va potih­ne­jo in gre­do v poza­bo. Mi gospo­dar­stve­ni­ki in pod­je­tni­ki si česa take­ga niti v sanjah ne more­mo pri­vo­šči­ti. Biti čuječ in odzi­ven je naša ključ­na pred­nost. Prej ko zaznaš pri­lo­žnost, več možno­sti imaš, da jo boš v naj­bolj­ši možni meri tudi izko­ri­stil. Ne more­mo si zati­ska­ti oči in se dela­ti, da pro­ble­ma ni, ker se to takoj pozna v uspe­hu pod­je­tja. Vla­da pa ne čuti posle­dic svo­je­ga rav­na­nja in odlo­či­tev, ker so nedo­sto­pni in zašči­te­ni na svo­jih nedo­ta­klji­vih pozi­ci­jah. Kje bi bila naša pod­je­tja, kot so Akra­po­vič, Pipi­strel, Sea­way, Krka …, če bi nji­ho­vi mana­ger­ji igra­li nedo­ta­klji­ve in ne bi poslu­ša­li oko­li­ce. Sodob­ni uspe­šni pod­je­tni­ki, špor­tni­ki in vsi, ki so kjer­ko­li uspe­li vedo, da je za uspeh tre­ba veli­ko dela­ti, da moraš biti samo­za­ve­sten, vsak del­ček tre­nut­ka zbran in pred­vsem si moraš upa­ti sto­pi­ti na zma­go­val­no pot.

Zato se še enkrat vpra­šaj­mo, kaj bomo pusti­li našim otro­kom in vnu­kom, kako bomo žive­li jutri?

Uso­da naše drža­ve in vsa­ke­ga od nas, bodi­si poli­ti­ka, pod­je­tni­ka, delav­ca, upo­ko­jen­ca in pred­vsem uso­da naših potom­cev je odvi­sna od nas samih, od naše­ga razu­ma, da bomo zna­li poza­bi­ti na lastne kori­sti in bomo konč­no sku­paj nare­di­li spre­mem­be, ki so nuj­ne, če želi­mo vide­ti lep­šo pri­ho­dnost Slo­ve­ni­je. In to zdaj takoj! Nare­di­mo to.

Fran­ci Pli­ber­šek, u.d.i.a.

P.S. Ob vsem tem doga­ja­nju pre­pro­sto ne morem sta­ti kri­žem rok in gle­da­ti kako naša lad­ja tone. Iz tega razlo­ga sem naši vla­di name­nil prvo pismo in bom glas dvi­gal še naprej, dokler bo tre­ba. V ime­nu vseh nas, ki se tru­di­mo za lep­ši jutri. Brez kakr­šnih­ko­li poli­tič­nih ali kakih dru­gih ambi­cij, le z željo, da bodo naši otro­ci lah­ko žive­li bolje in mir­ne­je kot mi.

Več ...

Značke:

Več ...

Če zago­to­vi­mo na trgu delov­ne sile fle­ksi­bil­nost, zago­to­vi­mo na dol­gi rok tudi var­nost. To ni le flo­sku­la, to trdi­tev doka­zu­je­jo in potr­ju­je­jo šte­vil­ne raz­vi­te drža­ve, ki so si trg delov­ne sile že ure­di­le. Pa ne rabi­mo iti kam daleč, poglej­mo v sose­dnjo Avstri­jo, kamor se Slo­ven­ci masov­no zapo­slu­je­jo.  Če je fle­ksi­bil­nost tako sla­ba, zakaj torej odha­ja­jo tja? Poglej­mo, kakšen ima­jo te drža­ve BDP, kakšna je kako­vost življe­nja v teh drža­vah. Tam so pla­če vsaj 2x in več viš­je od slo­ven­skih, hkra­ti pa so stro­ški kot so hra­na, oble­ke, pre­voz in izo­bra­že­va­nje bistve­no niž­ji, vrt­ci pa so celo brez­plač­ni. Ne rabi­mo veli­ko raz­mi­šlja­ti, da pri­de­mo do spo­zna­nja, da jim je fle­ksi­bil­nost trga dela pri­ne­sla dobre rezul­ta­te, zago­to­vi­la zapo­sle­nim var­nost in jim dvi­gni­la kako­vost življe­nja. Kakšno var­nost pa ima zapo­sle­ni v pod­je­tju, ki je na robu pro­pa­da? Je var­nost to, da po par mese­cev ne dobi pla­če in nika­kr­šne­ga nado­me­sti­la, je pa seve­da redno zapo­slen za nedo­lo­čen čas?  Pod­je­tja mora­jo biti fle­ksi­bil­na, če želi­jo uspe­ti. Fle­ksi­bil­na na vseh podro­čjih od razvo­ja, do ponud­be kakor tudi na podro­čju zapo­slo­va­nja. Od vse­ga tega se na glas govo­ri le o tem, da bo zdaj direk­tor lah­ko odpu­stil člo­ve­ka kar tako? Sli­ši se kru­to, toda če pogle­da­mo celo sli­ko, ga danes sploh ne rabi več odpu­sti­ti, da osta­ne brez pla­če, pod­je­tje par mese­cev ali celo let živo­ta­ri, zapo­sle­ni pa so brez plač…. A je to prav? Ali je to naša var­nost? Stre­mi­mo k temu ali stre­mi­mo h kako­vo­stnim in zdra­vim pod­je­tjem, ki ustvar­ja­jo dobi­ček in pov­pra­še­va­nje po zapo­sle­nih? Pod­je­tje, ki dela dobro potre­bu­je za to dobre zapo­sle­ne, ki so pri svo­jem delu pro­duk­tiv­ni in pod­je­tju pri­pa­dni in takih zago­to­vo ne bo nih­če kar brez razlo­ga odpu­stil. Sta­bil­na pod­je­tja, ki niso veza­na na sezon­sko delo zelo malo odpu­šča­jo zapo­sle­ne, razu­mlji­vo pa mora biti, da mora­jo ime­ti tisti, ki so veza­ni na sezon­sko delo take pogo­je, da lah­ko delav­ca dobi­jo v tistem tre­nut­ku, ko ga potre­bu­je­jo in izven sezo­ne šte­vi­lo zapo­sle­nih brez večjih biro­krat­skih ome­ji­tev in nesmi­sel­nih časov­nih rokov tudi zmanj­ša­jo. Kako naj pod­je­tje za 30 dni vna­prej napo­ve za koli­ko bo čez 30 dni zmanj­ša­lo šte­vi­lo zapo­sle­nih in nato še 3 mese­ce drži zapo­sle­ne v odpo­ve­dnem roku, če pa jih danes še potre­bu­je, saj je sezo­na v teku? Kako naj delo­da­ja­lec v sto­ri­tve­ni grad­be­ni dejav­no­sti ali turiz­mu za 30 dni vna­prej ve, do kate­re­ga datu­ma toč­no bo tra­ja­la tokra­tna sezo­na. Fle­ksi­bil­nost trga delov­ne sile je nuj­na, če želi­mo zdra­vim pod­je­tjem zago­to­vi­ti, da bodo dela­la dobro še naprej. Dobro bodo dela­la le, če bodo ime­la dobre zapo­sle­ne in dobri zapo­sle­ni so tisi, ki jih vsak delo­da­ja­lec želi zadr­ža­ti in nagra­di­ti ne pa odpu­sti­ti. Gre spet za vzbu­ja­nje pani­ke s pove­li­če­va­njem samo ene­ga vidi­ka celo­tne zade­ve. Sin­di­ka­ti sva­ri­jo, da bo zdaj lah­ko vsak delo­da­ja­lec kar čez noč odpu­stil zapo­sle­ne­ga, če mu ta ne bo všeč. Bi rekel, da že dol­go niso bili v kakšnem pod­je­tju. Dober delo­da­ja­lec in mana­ger tega zago­to­vo ne bo nare­dil, saj se zave­da, da so nje­go­vi zapo­sle­ni naj­ve­čje boga­stvo pod­je­tja in se bo tru­dil zago­to­vi­ti jim kar naj­bolj­še pogo­je in nagra­de, pred­vsem pa jim bo zago­to­vil var­nost. Slab delo­da­ja­lec pa bo v vsa­kem pri­me­ru našel reši­tev, da bo svo­je zapo­sle­ne pre­ten­tal in izko­ri­stil. Poglej­te naša držav­na pod­je­tja, pa se vpra­šaj­te kje se doga­ja­jo kri­vi­ce. Seve­da naj­laž­je je med lju­dmi seja­ti strah, a bi bilo po moje bolje, da se sin­di­ka­ti ukvar­ja­jo s pre­ven­ti­vo in prav spre­mem­be na podro­čju fle­ksi­bil­no­sti so tiste, ki bi nas mor­da že prej lah­ko obva­ro­va­le pred tre­nu­tnim sta­njem. Bori­jo se za nekaj, kar danes več ne obsta­ja, name­sto, da bi poma­ga­li ustvar­ja­ti pogo­je, ki bodo zago­ta­vlja­li obstoj pod­je­tij in na tak način slo­ven­ske­mu delav­cu zago­to­vi­li pra­vi­co do dostoj­ne­ga življe­nja. Zdra­va pod­je­tja potre­bu­je­jo dobre zapo­sle­ne in zapo­sle­ni se mora zna­ti doka­za­ti, da je dober. Več kot bo ime­lo pod­je­tje dobrih in učin­ko­vi­tih zapo­sle­nih, večja bo pro­duk­tiv­nost na rav­ni pod­je­tja, bolj­še bo poslo­va­nje in več delov­nih mest bo pod­je­tje odpi­ra­lo.

 

Rezul­tat tre­nu­tne­ga sta­nja in »vpi­tja« sin­di­ka­tov je 110.000 brez­po­sel­nih in pod­je­tja od kate­rih jih je 13 na robu pro­pa­da, 13 jih živo­ta­ri, 13 pa jih za zdaj še dobro dela, a bodo v takšnem nezdra­vem oko­lju tudi slej ko prej »zbo­le­la«.

 

Torej? Hoče­mo spre­mem­be? Želi­mo dobra pod­je­tja, ki bodo s svo­jo fle­ksi­bil­no­stjo kon­ku­renč­na doma in v tuji­ni in bodo pri­spe­va­la k dvi­gu BDP ali želi­mo pod­je­tja na robu pod­je­tja, ki svo­jim zapo­sle­nim ne izpla­ču­je­jo plač a jih vodi­jo kot redno zapo­sle­ne in tako fik­tiv­no niža­jo šte­vi­lo brez­po­sel­nih? Pre­pri­čan sem, da se v tem vpra­ša­nju odkri­va odgo­vor.

Več ...

Ob izi­du prven­ca knji­ge Fran­ci­ja Pli­ber­ška in Mate­je Zor­ko – Vse­mo­goč­ni v ogle­da­lu, Vas vabi­mo na pred­sta­vi­tev in pogo­vor o knji­gi, ki bo v  torek, 11. sep­tem­bra 2012, ob 19.00 uri v Sre­dnje­ve­škem stol­pu hote­la Evro­pa v Celju. O knji­gi in lepo­tah življe­nja se bodo pogo­var­ja­li Man­ca Košir, Anton Pete­lin­šek, Fran­ci Pli­ber­šek in Mate­ja Zor­ko.

Vabilo na predstavitev knjige

Vablje­ni,
Fran­ci in Mate­ja

Več ...